Avtor: Maja Korsic Potocnik

Uredba o zelenem javnem naročanju postavlja javne zavode pred konkretno in zahtevno nalogo: zagotoviti morajo, da ekološka živila predstavljajo najmanj 15 % vrednosti vseh naročenih živil. V praksi pa se naročniki, kot so bolnišnice, šole in vrtci, pogosto srečujejo z bolečim razkorakom med zakonodajno zahtevo in realnostjo na trgu – ekoloških živil, pridelanih v Sloveniji, preprosto ni dovolj za zadovoljitev vseh potreb.

Kako torej ravnati, da bi zadostili črki zakona in se hkrati izognili očitkom o kršitvah, ko je izpolnitev cilja objektivno nemogoča? Odgovor ni v iskanju bližnjic, temveč v sistematičnem, proaktivnem in transparentnem pristopu, ki temelji na načelu skrbnosti dobrega gospodarja. Predstavljamo vam strategijo v treh korakih.

1. korak: Temeljita priprava in raziskava trga (faza pred objavo)

Najpogostejša napaka je priprava razpisne dokumentacije, ki temelji na željah, ne pa na realnih zmožnostih trga. Preden objavite javno naročilo, je nujno izvesti in dokumentirati naslednje aktivnosti:

• Aktivna raziskava trga: Ne zanašajte se na domneve. Pošljite informativna povpraševanja potencialnim ponudnikom – kmetijskim zadrugam, združenjem ekoloških kmetov in večjim distributerjem. Vprašajte jih, ali lahko zagotovijo predvidene letne količine posameznih ekoloških živil. Vso komunikacijo, vključno z negativnimi odgovori ali neodzivnostjo, skrbno shranite. Ta dokumentacija je prvo in najpomembnejše dokazilo, da ste ravnali proaktivno.
  
• Prilagoditev tehničnih specifikacij: Zahtevajte tisto, kar je realno dobavljivo. Namesto eksotičnega sadja izven sezone vključite sezonska ekološka živila. Fleksibilnost v specifikacijah (npr. »ekološka sezonska korenovka (zelenjava, katere podzemni del uživa človek)« namesto »ekološki korenček«) poveča verjetnost prejema ponudb.
  
• Razdelitev naročila na sklope: Velika, celovita naročila pogosto odvrnejo manjše, specializirane ekološke pridelovalce. Z razdelitvijo naročila na smiselne sklope (npr. Sklop 1: Ekološko sadje in zelenjava, Sklop 2: Ekološki mlečni izdelki) jim omogočite sodelovanje in povečate konkurenco.

2. korak: Vgradnja pravnih varovalk v pogodbo

Tudi ob sklenjeni pogodbi se lahko zgodi, da dobavitelj zaradi objektivnih razlogov (npr. slaba letina) ne more dobaviti dogovorjenih količin. Zato je ključnega pomena, da v osnutek pogodbe, ki je del razpisne dokumentacije, vključite substitucijsko klavzulo.

Ta klavzula naj natančno določa postopek za primer nedobavljivosti:

• Določa, da lahko dobavitelj v primeru objektivne in dokazljive nezmožnosti dobave ekološkega živila izjemoma dobavi istovrstno konvencionalno živilo najvišje kakovosti.
• Nalaga obveznost dobavitelju, da nezmožnost dobave verodostojno izkaže (npr. s potrdilom pridelovalca, izjavo kmetijske zbornice).
• Zahteva predhodno pisno soglasje naročnika za vsako tako nadomestno dobavo.
  
  S tem mehanizmom tveganje nedobavljivosti upravljate transparentno in v skladu s pogodbenimi določili.

3. korak: Ustvarjanje “dokazne mape” (faza IZVAJANJA)

V primeru nadzora ali revizije argument “ni bilo mogoče” ne zadošča. Potrebujete neizpodbitne dokaze. Zato za vsako javno naročilo živil vodite “dokazno mapo” ali “dosje skrbnega ravnanja”, ki naj vsebuje:

• Dokumentacijo iz 1. koraka: Vse dokaze o raziskavi trga.
• Dokumentacijo iz postopka oddaje: Poročilo o prejetih ponudbah, iz katerega je razvidno, da za določene ekološke sklope ni bilo ponudb.
• Dokumentacijo izvajanja pogodbe: Vso komunikacijo z dobaviteljem, njegove prošnje za nadomestno dobavo, predložena dokazila o nedobavljivosti in vaša pisna soglasja.
• Končno poročilo o realizaciji: Interni dokument, ki primerja pogodbene in dejansko dobavljene količine ter argumentira razlike s sklicevanjem na zbrane dokaze.

Sklep: Od izpolnjevanja ciljev k dokazovanju skrbnosti

Kadar je izpolnitev zakonske zahteve objektivno nemogoča, se fokus nadzornih organov prenese z vprašanja “Ali ste dosegli 15 %?” na vprašanje “Ali lahko dokažete, da ste storili vse, kar je v vaši moči, da bi ta cilj dosegli?”.
S sistematičnim pristopom, skrbnim dokumentiranjem in vgrajenimi pravnimi varovalkami boste lahko na to vprašanje suvereno odgovorili pritrdilno. Vaša obramba ne bo izgovor, temveč zbornik dokazov o skrbnem in odgovornem ravnanju v zahtevnih okoliščinah.

V postopkih javnega naročanja se pogosto osredotočamo na vsebino – ustreznost ponudbe, tolmačenje pogojev in pravilnost odločitve. Vendar nedavni sklep Državne revizijske komisije (DKOM) v zadevi podelitve koncesije za dolgotrajno oskrbo opozarja na proceduralno past, ki lahko usodno vpliva na uspeh pravnega varstva: sprememba zakonodaje med postopkom in posledice napačnega pravnega pouka naročnika.

Kronologija primera

Naročnik je v postopku podelitve koncesije enega od ponudnikov izločil iz vsebinskih razlogov (neustrezna registracija dejavnosti). Vlagatelj je zoper odločitev, skladno s pravnim poukom naročnika, vložil zahtevek za revizijo pri DKOM. Kljub temu, da je bil zahtevek vložen pravočasno in formalno pravilno, ga je DKOM zavrgla, ne da bi se spuščala v presojo vsebine. Razlog: ugotovitev lastne nepristojnosti za odločanje.

Jedro problema: Sprememba zakona in izguba pristojnosti

Ključ za razumevanje odločitve DKOM se skriva v noveli Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1B), ki je začela veljati po začetku postopka oddaje koncesije, a pred vložitvijo zahtevka za revizijo.

1. Stara ureditev (v času začetka postopka): Za pravno varstvo pri koncesijah pod mejno vrednostjo EU je bil po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) pristojen DKOM.
2. Nova ureditev (v času vložitve zahtevka): Novela ZDOsk-1B je za tovrstne koncesije določila uporabo pravil Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP), po katerem DKOM ni pristojni organ za reševanje sporov.
   
   Za določitev pristojnosti in uporabo procesnih pravil je odločilen trenutek vložitve pravnega sredstva. Ker je vlagatelj zahtevek vložil v času veljavnosti novele, je DKOM pravilno ugotovila, da po veljavnem zakonu ni več pristojna za odločanje.

Vprašanje odgovornosti: Ali napačen pravni pouk zavezuje DKOM?

Najbolj pereče vprašanje v tej zadevi je, ali bi morala DKOM kljub vsemu odločati, ker je vlagatelja na napačno pot usmeril pravni pouk samega naročnika. Odgovor je odločen NE.

V pravnem redu velja načelo hierarhije pravnih aktov, po katerem je zakon nadrejen posamičnim aktom organov, kamor spada tudi pravni pouk. Organ ne sme ravnati v nasprotju z zakonom, tudi če ga k temu usmerja napačno navodilo drugega subjekta. Pristojnosti ni mogoče “ustvariti” z napačnim pravnim poukom. Poleg tega velja načelo ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje), ki od strank, še posebej strokovno zastopanih, zahteva poznavanje veljavne zakonodaje.

Priporočila za prakso

Ta primer ponuja pomembne nauke za vse gospodarske subjekte:

1. Aktivno spremljanje zakonodaje: Nujno je spremljati spremembe predpisov, ki urejajo področje javnega naročanja, tudi med samim postopkom. Zakonodaja je dinamična in lahko neposredno vpliva na pravice strank.
2. Kritična presoja pravnega pouka: Pravnega pouka ne smemo jemati za samoumevnega. Pred vložitvijo pravnega sredstva je treba vedno preveriti njegovo skladnost z veljavno zakonodajo.
3. Pravočasno strokovno svetovanje: Ta primer dokazuje, da je pravočasen posvet s pravnim strokovnjakom ključen za identifikacijo proceduralnih tveganj. Pravilna izbira pravnega sredstva in pristojnega organa je temeljni pogoj za uspešno uveljavljanje pravic.

Sklep DKOM jasno kaže, da je proceduralna skrbnost enako pomembna kot vsebinska utemeljenost ponudbe. Zanašanje na zastarele informacije, četudi prihajajo od naročnika samega, lahko vodi v nepopravljivo izgubo pravice do pravnega varstva.

V praksi javnega naročanja se gospodarski subjekti pogosto srečujejo s situacijo, ko naročnik kljub obstoječemu dinamičnemu nabavnemu sistemu ali celo veljavnemu okvirnemu sporazumu objavi nov odprti postopek za isti predmet naročanja. Takšno ravnanje med ponudniki upravičeno sproži negotovost in vprašanje o dopustnosti takšnega obvoda. Odgovor na vprašanje, ali je to zakonito pa ni enoznačen, saj je v celoti odvisen od temeljne razlike v pravni naravi obeh institutov.

Pravna narava dinamičnega nabavnega sistema (DNS)

Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) v 49. členu določa, da naročnik lahko uporabi dinamični nabavni sistem, kar kaže na njegovo naravo fakultativnega instrumenta. Ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za posebno tehniko naročanja, ki deluje kot odprt seznam predhodno usposobljenih ponudnikov. Ker zakonodaja njegove uporabe ne zapoveduje kot izključne, naročnik praviloma ni pogodbeno zavezan, da bo vsa naročila določenega predmeta oddal znotraj vzpostavljenega sistema.

Posledično je naročniku dovoljeno, da za isti predmet izvede nov, ločen postopek, vendar njegova diskrecijska pravica pri tem ni neomejena. Vsako takšno odločitev mora namreč presojati v luči temeljnih načel javnega naročanja, kot so načelo gospodarnosti, zagotavljanja konkurence, transparentnosti in enake obravnave ponudnikov. Naročnik mora biti sposoben utemeljiti, zakaj je izvedba novega postopka zanj gospodarsko učinkovitejša ali kako drugače primernejša. Pravna tveganja se povečajo, če se je naročnik v lastni dokumentaciji za vzpostavitev sistema sam zavezal k izključni uporabi, saj ga v tem primeru vežejo lastna pravila.

Pravna narava okvirnega sporazuma (OS)

Pravna narava okvirnega sporazuma je diametralno drugačna. Za razliko od DNS, ki je zgolj kvalifikacijski mehanizem, je okvirni sporazum po svojem bistvu pogodba. S sklenitvijo okvirnega sporazuma po predhodno izvedenem »konkurenčnem« postopku naročnik in izbrani gospodarski subjekti vstopijo v zavezujoče pogodbeno razmerje. Naročnik se v njem zaveže, da bo v dogovorjenem obdobju naročila, ki so predmet sporazuma, oddajal izključno partnerjem iz tega zaprtega kroga in pod vnaprej določenimi pogoji.

Kakršenkoli poskus naročnika, da bi za isti predmet izvedel nov postopek zunaj veljavnega okvirnega sporazuma, zato ne predstavlja zgolj kršitve načel javnega naročanja, temveč pomeni neposredno kršitev pogodbene obveznosti. Takšno ravnanje popolnoma izniči legitimna pričakovanja ponudnikov, ki so si v konkurenčnem boju zagotovili ekskluziven položaj. Posledično imajo ponudniki v okvirnem sporazumu na voljo bistveno močnejša pravna sredstva. Poleg vložitve zahtevka za revizijo zoper novi postopek, za katerega je vprašanje ali bi lahko bil uspešen (o tem več kdaj v prihodnosti), jim kršitev pogodbe odpira tudi možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti naročnika.

Zaključek

Ključna distinkcija torej leži v naravi zaveze: dinamični nabavni sistem ustvarja proceduralno pričakovanje sodelovanja, medtem ko okvirni sporazum vzpostavlja trdno pogodbeno pravico do izključnosti. Razumevanje te razlike je bistvenega pomena za vse udeležence v postopkih javnega naročanja, saj jasno opredeljuje meje naročnikove avtonomije in določa obseg pravnega varstva, ki ga uživajo gospodarski subjekti.

Novela Gradbenega zakona GZ-1B (Ur. l. RS, št. 75/25), ki se je začela uporabljati 15. oktobra 2025, prinaša pomembne spremembe na področju veljavnosti gradbenih dovoljenj. Ključni sta dve novosti: redefiniranje pojma “začetek gradnje” v 59. členu, ki po novem izrecno izključuje pripravljalna dela kot dejanje, s katerim se konzumira veljavnost gradbenega dovoljenja, ter uvedba novega 59.a člena, ki omogoča podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja pod določenimi pogoji.

Te spremembe odpirajo kompleksna vprašanja za investitorje, katerih gradbena dovoljenja so bila izdana po Gradbenem zakonu (GZ-1), dejanja za začetek gradnje pa so bila izvedena pred uveljavitvijo novele GZ-1B. V nadaljevanju analiziramo konkreten primer, ki osvetljuje pravno dilemo in ponuja strateške rešitve za zagotavljanje pravne varnosti.

Analiza konkretnega primera

Investitor je pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje v letu 2020. V skladu z določbo 59. člena GZ-1, ki je veljal v času izdaje in nastopa pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, bi njegova veljavnost prenehala, če investitor z gradnjo ne bi začel v petih letih, torej do decembra 2025.

Investitor je v letu 2023 pri pristojnem organu prijavil začetek gradnje in na gradbišču izvedel arheološka raziskovanja ter pripravljalna in zemeljska dela. S tem je po lastnem prepričanju in v skladu s takrat veljavno zakonodajo začel z gradnjo in s tem konzumiral veljavnost gradbenega dovoljenja.

Ko pa je 15.10.2025 začela veljati novela GZ-1B, se je pojavila dilema ali mora investitor gradbeno dovoljenje podaljšati. Novela GZ-1B namreč v novem, drugem odstavku 59. člena, eksplicitno določa:

»(2) Ne glede na prejšnji odstavek gradbeno dovoljenje po petih letih preneha veljati, če so bila izvedena le pripravljalna dela na gradbišču (na primer ograditev in priprava gradbišča, odstranitev vegetacije, […] izvedba izkopov ali nasipov, ki niso konstrukcijski del objekta).«

Zastavlja se vprašanje ali se bo veljavnost gradbenega dovoljenja za investitorja po decembru 2025 presojala po določbah GZ-1, ki so veljale v času prijave začetka gradnje in izvedbe del, ali po določbah novele GZ-1B, ki bo veljala na dan poteka petletnega roka?

Dodatno kompleksnost vnaša okoliščina, da je prišlo do zamude pri gradnji zaradi smrti lastnika zemljišča, kar bi lahko bil razlog za podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja po novem 59.a členu GZ-1B.

Katero pravo se uporablja?

Tudi v gradbenem pravu velja prepoved retroaktivnosti ter temeljno načelo tempus regit actum, ki določa, da se pravna dejanja in njihove posledice presojajo po predpisih, ki so veljali v času, ko so bila dejanja storjena. Če je investitor prijavil začetek gradnje in izvedel pripravljalna dela v času, ko je veljal GZ-1, ki v 42. točki 3. člena “začetek gradnje” opredeljeval kot »začetek izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del«, pri čemer pripravljalna dela niso bila izrecno izključena, je s temi dejanji veljavno začel z gradnjo po takrat veljavni zakonodaji. Novela GZ-1B nima določb, ki bi ji podeljevale retroaktivno veljavo, zaradi česar tudi ne more posegati v že nastala in izvršena pravna dejstva. Dejstvo začetka gradnje je nastalo v letu 2023 in se presoja po takrat veljavni pravni normi in ne po sedaj veljavni noveli. Posledično gradbeno dovoljenje ne bi smelo prenehati veljati.

Kljub zgoraj navedeni pravni argumentaciji v praksi obstaja tveganje, da bi upravni organ ali inšpekcijska služba zmotno interpretirala zakonodajo in zavzela drugačno stališče, kar bi investitorja prisilila v dolgotrajne upravne in sodne postopke za dokazovanje veljavnosti gradbenega dovoljenja. Zaradi navedenega mnogi investitorji menijo, da je smotrno da proaktivno naslovijo to tveganje z uporabo instituta, ki ga uvaja prav novela GZ-1B – podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja. Vendar pa možnosti podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja niso tako privlačne, kot izhaja na prvi pogled.

Razlogi za podaljšanje gradbenega dovoljenja po noveli GZ-1B

Upravni organ na zahtevo investitorja podaljša veljavnost gradbenega dovoljenja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. pogoj je, da gre za takšno gradnjo, za katere gradbeno dovoljenje izdaja ministrstvo in ne upravna enota;
2. pogoj je, da gre za objekti brez presoje vplivov na okolje (PVO);
3. pogoj pa je, da obstajajo razlogi za podaljšanje v obliki okoliščin, na katere investitor nima vpliva.

Možnost podaljšanja je torej omejena izključno na objekte, za katere je pristojnost za izdajo gradbenega dovoljenja na državni ravni, torej pri ministrstvu, pristojnem za graditev. Gre za t. i. objekte državnega pomena, ki so taksativno našteti v 4. odstavku 9. člena GZ-1. To so praviloma večji, kompleksnejši in strateško pomembni projekti, kot so večji športni in kulturni objekti, državne bolnišnice, objekti posebnega pomena za varnost države, industrijski objekti, objekti prometne infrastrukture, cevovodi in energetski vodi ter vodni objekti, kot so velike pregrade, jedrski objekti itd. Podaljšanje ni mogoče za ostale objekte (npr. stanovanjske hiše, manjši poslovni objekti), za katere je pristojna upravna enota.

Drugi pogoj izključuje možnost podaljšanja gradbenega dovoljenja za objekte, za katere je bila v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja obvezna izvedba celovite presoje vplivov na okolje (PVO) in posledično izdaja integralnega gradbenega dovoljenja. Presoja vplivov na okolje je namreč vezana na stanje okolja in tehnologije v določenem času, zato se lahko okoljske okoliščine, standardi varovanja okolja in najboljše razpoložljive tehnike pri preteku daljšega časovnega obdobja bistveno spremenijo.

Tretji pogoj pa zahteva, da so razlogi za podaljšanje takšni, da nanje investitor nima vpliva (na primer naravna nesreča, višja sila ali pri lokacijsko povezanih dovoljenjih zamude zaradi sodnih postopkov na enem od povezanih dovoljenj). Investitor mora dokazati, da do zamude pri začetku gradnje ni prišlo po njegovi krivdi ali zaradi njegove neaktivnosti, temveč zaradi zunanjih, objektivnih okoliščin, na katere ni mogel vplivati.

Zaključek: nujnost pravilne razlage za ohranitev pravne varnosti

Novela GZ-1B vnaša pomembno dihotomijo med restriktivno definicijo začetka gradnje in omejenimi možnostmi podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja, kar ustvarja realno tveganje pravne negotovosti za obstoječe projekte.

Analiza novega 59.a člena GZ-1B pokaže, da institut podaljšanja veljavnosti gradbenega dovoljenja ni univerzalen mehanizem za reševanje vseh primerov, kjer se investitorji soočajo z iztekom petletnega roka, kumulativno določeni pogoji namreč drastično zožujejo krog upravičencev. Posledično velika večina investitorjev, zlasti tistih, katerih projekte obravnavajo upravne enote, te možnosti sploh ne bo mogla koristiti.

Prav v luči te omejene uporabnosti instituta podaljšanja postane kakršnakoli retroaktivna uporaba nove, strožje definicije začetka gradnje na dejanja, ki so bila veljavno izvršena pred uveljavitvijo novele GZ-1B, nedopusten poseg v pridobljene pravice in bi bila v nasprotju z ustavno varovanim načelom zaupanja v pravo.

Gradbeni sektor se je v zadnjih letih soočil z izjemnimi turbulencami. Globalne krize, motnje v dobavnih verigah in energetska draginja so povzročile drastične podražitve gradbenih materialov, ki so močno presegle vsa pričakovanja. Za izvajalce, ki so vezani na pogodbe s fiksno oziroma nespremenljivo ceno, je to pomenilo velik pritisk na njihovo poslovanje.

Na srečo pravo, tako Obligacijski zakonik (OZ) kot Posebne gradbene uzance (PGU), predvidevata mehanizme za zaščito izvajalca v takšnih izrednih okoliščinah. Vendar smo se v praksi, celo na sodišču, srečali z nenavadno interpretacijo ključne določbe – 27. Posebne gradbene uzance (PGU 2020), ki lahko utemeljen zahtevek za povišanje cene neupravičeno ogrozi.

Jedro problema: Napačno razumevanje 27. uzance

Ključna določba, ki ureja odstop od fiksnosti cen, se v 27. uzanci PGU 2020 glasi:

»Če je s pogodbo dogovorjeno, da se cena ne bo spremenila (fiksnost cen), se sme zahtevati sprememba pogodbene cene, če se ta zaradi spremenjenih okoliščin ali spremembe indeksa rasti cen življenjskih potrebščin poveča ali zmanjša za več kot 10 %.«

Številni naročniki, včasih pa tudi sodišča, se osredotočijo na besedno zvezo »indeks rasti cen življenjskih potrebščin« in iz tega izpeljejo napačen sklep: da mora izvajalec svoje povišane stroške dokazovati s pomočjo splošnega indeksa inflacije. Takšno tolmačenje ni le logično zgrešeno, ampak je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava.

Poglejmo, zakaj.

1. Ključna je beseda »ALI«: Dve ločeni poti do spremembe cene

Najpomembnejši element te določbe je veznik »ALI«. Ta veznik ustvarja dve ločeni, alternativni podlagi, ki izvajalcu omogočata, da zahteva spremembo cene:

• Podlaga A: Spremenjene okoliščine. To so nepredvidljivi dogodki, ki bistveno vplivajo na stroške izvedbe, kot so drastične podražitve materialov, energije ali dela. To je bil v zadnjih letih primarni razlog za povišanje stroškov v gradbeništvu.
• Podlaga B: Sprememba indeksa rasti cen življenjskih potrebščin. To je splošni mehanizem, ki služi kot varovalka v primeru visoke splošne inflacije v celotnem gospodarstvu in je tesneje povezan s 25. uzanco.
  
  Izvajalec, čigar stroški so se povečali zaradi eksplozije cen jekla in betona, svoj zahtevek utemeljuje na podlagi možnosti A (spremenjene okoliščine). Omemba indeksa življenjskih potrebščin torej ni navodilo za izračun, temveč zgolj ena od dveh možnih razlogov za sprožitev mehanizma spremembe cene.

2. Načelo vzročne zveze: Merjenje potresa s termometrom

Ko izvajalec dokazuje višino svojega zahtevka, mora uporabiti dokaz, ki je v neposredni vzročni zvezi z razlogom za podražitev. Uporaba splošnega indeksa inflacije za merjenje podražitev v gradbeništvu je enako, kot bi poskušali meriti moč potresa s sobnim termometrom. Rezultat nima nobene zveze z realnostjo.

• Indeks rasti cen življenjskih potrebščin meri, za koliko so se v povprečju podražili kruh, mleko, najemnine in frizerske storitve. Z gradbeništvom nima nobene neposredne povezave.
• Specializiran gradbeni indeks GZS ZGIGM (npr. »06 Ostala nizka gradnja« ali katerikoli drug indeks) pa je strokovno orodje, zasnovano z namenom, da meri dejanska gibanja stroškov jekla, betona, asfalta, energentov in dela v gradbeništvu.

Uporaba napačnega indeksa bi pripeljala do absurdnih in krivičnih rezultatov, ki ne bi odražali dejanskega bremena podražitev, ki ga je nosil izvajalec.

3. Namen zakona: Ponovna vzpostavitev pogodbenega ravnovesja

Temeljni namen določb o spremenjenih okoliščinah (tako v OZ kot v PGU) je ohranitev ekonomske ekvivalence pogodbenih dajatev. Ko sta stranki sklenili pogodbo, sta predpostavljali določeno razmerje med vrednostjo del in dogovorjeno ceno. Zaradi izrednih podražitev je bilo to ravnovesje porušeno v škodo izvajalca.

Cilj sodnega postopka je to ravnovesje ponovno vzpostaviti. To pa je mogoče doseči le z uporabo indeksa, ki odraža dejanske spremembe stroškov v panogi. Uporaba splošnega indeksa inflacije, ki je v zadnjem obdobju močno zaostajal za rastjo cen v gradbeništvu, tega ravnovesja ne bi vzpostavila, ampak bi le delno omilila škodo in s tem ohranila krivično stanje.

Zaključek in ključni nasveti za izvajalce

Zmeda okoli 27. Posebne gradbene uzance je nepotrebna in škodljiva. Izvajalci se morajo zavedati, da je njihov zahtevek za povišanje cen, ki temelji na podražitvah materialov, popolnoma utemeljen, če ga dokazujejo z ustreznim orodjem.

Pri uveljavljanju zahtevkov bodite pozorni na naslednje:

• Pravilno utemeljite podlago: Jasno navedite, da zahtevek temelji na »spremenjenih okoliščinah«, ne na splošni inflaciji.
• Uporabite pravi indeks: Za izračun višine zahtevka uporabite specializiran indeks GZS ZGIGM, ki ustreza vrsti vaših del.
• Argumentirajte z logiko: Pojasnite, zakaj je indeks življenjskih potrebščin nerelevanten in zakaj bi njegova uporaba nasprotovala načelu vzpostavitve pogodbenega ravnovesja.
• Preverite ravnanje nasprotne strani: Bodite pozorni, ali je strokovni nadzor naročnika ali Inženir po FIDIC pogodbi morda že sam uporabil specializirani indeks, saj je to močan argument v vaš prid.

V praksi javnega naročanja se naročniki pogosto srečujejo z izzivi pri pravilni klasifikaciji revizijskih storitev. Napačno tolmačenje zakonskih določb, zlasti glede uporabe izjem in pravil o ocenjevanju vrednosti, lahko vodi v postopkovne napake in posledično v drobljenje, prekrške ali revizijske zahtevke. Namen tega prispevka je pojasniti ključne razlike med obvezno revizijo, notranjo revizijo in drugimi posebnimi revizijami z vidika Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) ter podati jasna navodila za preprečevanje nedovoljenega drobljenja javnih naročil.

1. Natančna analiza zakonske izjeme

Jedro pravne negotovosti izvira iz 18. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3, ki določa izjemo od obveznosti izvedbe postopka za:

“…storitve revidiranja obveznih revizij, kot so opredeljene v zakonu, ki ureja revidiranje, če vrednost javnega naročila ne presega vrednosti, od katerih dalje je potrebna objava v Uradnem listu Evropske unije.”

Ključna je omejitev, da se izjema nanaša izključno na tiste obvezne revizije, ki so opredeljene v krovnem Zakonu o revidiranju (ZRev-2). V praksi to pomeni predvsem revizijo letnih računovodskih izkazov, katere namen je izrek neodvisnega mnenja o njihovi resničnosti in poštenosti. Izjema je torej definirana izrazito ozko in je ni mogoče razširiti na druge vrste revizijskih storitev.

2. Pravna obravnava notranje revizije in posebnih revizij (lex specialis)

Za razliko od obvezne revizije po ZRev-2, notranja revizija ni opredeljena kot storitev, za katero bi veljala omenjena izjema. Čeprav je za nekatere subjekte obvezna, njena pravna narava in namen (svetovanje vodstvu, izboljšanje procesov, obvladovanje tveganj) pomenita, da spada v splošni režim ZJN-3.

Enako velja za posebne revizije, ki so naročniku naložene s področnimi predpisi (lex specialis), na primer z zakoni s področja zdravstva, javnih financ ali internimi akti javnih zavodov. Čeprav so te revizije za naročnika obvezne, njihova definicija in obveznost ne izhajata iz ZRev-2. Posledično zanje izjema iz 18. točke 27. člena ZJN-3 ne velja, zato je za njihovo naročanje treba izvesti ustrezen postopek javnega naročanja.

3. Nedovoljeno drobljenje: kdaj se vrednosti seštevajo?

Največja dilema v praksi je, ali mora naročnik za določitev vrste postopka sešteti ocenjeno vrednost obvezne revizije (ki je predmet izjeme) in notranje revizije (ki ni predmet izjeme).

Odgovor je negativen.

Pravni razlog je utemeljen v temeljnem načelu, da se pravila o seštevanju vrednosti in preprečevanju drobljenja nanašajo zgolj na istovrstna naročila, ki so predmet urejanja ZJN-3.

Ker je obvezna revizija po ZRev-2 (pod EU pragom) izvzeta iz področja uporabe ZJN-3, njena vrednost ne vstopa v izračun skupne ocenjene vrednosti za določanje postopka po ZJN-3. Z drugimi besedami, vrednosti storitve, ki je izven sistema ZJN-3, ni mogoče prišteti vrednosti storitve, ki je znotraj sistema ZJN-3.

Primer pravilnega postopanja:

• Naročnik potrebuje obvezno revizijo po ZRev-2 (ocenjena vrednost 25.000 EUR) in notranjo revizijo (ocenjena vrednost 25.000 EUR).
• Pravilno: Za obvezno revizijo uporabi izjemo in naročilo odda skladno z internimi pravili. Za notranjo revizijo pa, ker vrednost 25.000 EUR ne presega praga 40.000 EUR, izvede postopek naročila male vrednosti. Ne gre za drobljenje.

Primer nedovoljenega drobljenja:

• Naročnik potrebuje notranjo revizijo (ocenjena vrednost 25.000 EUR) in posebno revizijo poslovanja po lex specialis (ocenjena vrednost 25.000 EUR).
• Pravilno: Ker sta obe storitvi predmet ZJN-3 in sta istovrstni, mora naročnik njuni vrednosti sešteti (skupaj 50.000 EUR). Ker skupna vrednost presega prag za naročilo male vrednosti (40.000 EUR), mora izvesti odprti postopek (ali drug ustrezen postopek nad tem pragom), pri čemer lahko naročilo razdeli na sklopa.

4. Priporočilo za prakso

Naročnikom svetujemo, da pred oddajo vsakega naročila revizijskih storitev natančno preverijo pravno podlago, ki nalaga izvedbo revizije. Le tako lahko pravilno ugotovijo, ali storitev spada pod izjemo ali v splošni režim ZJN-3.

• Korak 1: Ugotovite, ali gre za obvezno revizijo po definiciji ZRev-2. Če da, in je vrednost pod EU pragom, uporabite izjemo.
• Korak 2: Za vse ostale revizijske storitve (notranja, posebne) določite ocenjeno vrednost.
• Korak 3: Seštejte ocenjene vrednosti vseh istovrstnih revizijskih storitev iz drugega koraka, da določite ustrezen postopek po ZJN-3.

V primeru dodatnih vprašanj ali potrebe po pravnem svetovanju smo vam na voljo na elektronski pošti info@odpp.law

Evropska komisija je sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2025/1197 z dne 19. junija 2025 o uvedbi ukrepa instrumenta za mednarodno javno naročanje, ki se nanaša na dostop gospodarskih subjektov in medicinskih pripomočkov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske do trga javnih naročil Evropske unije za medicinske pripomočke v skladu z Uredbo (EU) 2022/1031 Evropskega parlamenta in Sveta, ki je dostopna na spletni povezavi: Izvedbena uredba – EU – 2025/1197 – SL – EUR-Lex.

1. Kaj je vsebina in namen te uredbe?

Namen: Glavni cilj uredbe je zagotoviti vzajemnost (recipročnost) dostopa do trga javnih naročil za medicinske pripomočke. Evropska komisija je po preiskavi ugotovila, da Kitajska sistematično omejuje dostop evropskim podjetjem in medicinskim pripomočkom do svojega trga javnih naročil (npr. s politikami “kupuj kitajsko”). Ker EU podjetja nimajo poštenega dostopa do kitajskega trga, je EU s to uredbo omejila dostop kitajskim podjetjem do trga javnih naročil v EU.

Vsebina: Uredba uvaja konkreten ukrep (ukrep IPI), ki se nanaša izključno na javna naročila medicinskih pripomočkov. To je prvi tak ukrep, sprejet na podlagi širšega Instrumenta za mednarodno javno naročanje (IPI).

2. Zakaj je ta uredba pomembna za zdravstvene ustanove?

Ta uredba neposredno vpliva postopke javnega naročanja v zdravstvu in javnim naročnikom v zdravstvu nalaga nove obveznosti, kadar naročate medicinske pripomočke večje vrednosti. Če je ne bodo upoštevali, bodo njihovi postopki javnega naročanja nezakoniti.

Ključno je, da morajo aktivno preverjati pogoje in v razpisno dokumentacijo vključiti nove zahteve in izključitvene razloge.

3. Kaj uredba konkretno nalaga? (Ključne obveznosti)

Ukrep IPI morajo javni naročniki v zdravstvu obvezno uporabiti, kadar so izpolnjeni VSI naslednji pogoji:

1. Predmet naročila: Medicinski pripomočki, ki spadajo pod kode CPV od 33100000-1 do 33199000-1. To zajema praktično vso medicinsko opremo, aparate in potrošni material.
2. Ocenjena vrednost naročila: 5.000.000 EUR brez DDV ali več.

Če vaše javno naročilo izpolnjuje ta dva pogoja, morate storiti naslednje:

A. V fazi pregledovanja ponudb:

• Izključiti morate VSE ponudbe, ki jih predloži gospodarski subjekt s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. Poreklo se ugotavlja ne le po sedežu podjetja, ampak tudi po tem, kje se izvaja večina gospodarskih dejavnosti in kje ima dejanski nadzor.

B. V razpisni dokumentaciji in pogodbi (za uspešnega ponudnika):

Uspešnemu ponudniku (ne glede na to, od kod prihaja) morate naložiti dve ključni pogodbeni obveznosti:

1. Omejitev podizvajalcev: Uspešni ponudnik ne sme oddati več kot 50 % skupne vrednosti naročila v podizvajanje gospodarskim subjektom s poreklom iz Kitajske.
2. Omejitev porekla blaga: V celotnem obdobju izvajanja pogodbe dobavljeno blago ali opravljene storitve s poreklom iz Kitajske ne smejo predstavljati več kot 50 % skupne vrednosti naročila.

Naročnikova vloga pri 50 % omejitvi:

• Vaša naloga ni, da vi “razdelite” blago glede na poreklo in da vnaprej ugotavljate, kolikšen % blaga bo prihajal iz Kitajske, ampak da to zahtevo vključite v pogodbo in nadzirate njeno izvajanje.
• V pogodbo morate vključiti tudi sankcije za kršitev te obveznosti (npr. pogodbena kazen, možnost odstopa od pogodbe).
• Dokazila o izpolnjevanju te zahteve (npr. o poreklu blaga) od izvajalca zahtevate le, če obstajajo utemeljeni sumi, da krši pogodbeno določilo.

4. Kdaj ukrepa IPI NI treba uporabiti? (Izjeme)

Tudi če naročilo presega 5 mio EUR, ukrepa IPI NE smete uporabiti v dveh glavnih primerih (opredeljeno v krovni Uredbi IPI 2022/1031):

1. Ni alternativ: Kadar so na trgu samo gospodarski subjekti ali medicinski pripomočki s poreklom iz Kitajske, ki lahko izpolnijo vaše zahteve, če torej na trgu EU ali drugih držav preprosto ni ustrezne alternative.
2. Javni interes: Kadar bi uporaba ukrepa IPI ogrozila prevladujoč javni interes (npr. javno zdravje, varnost), denimo če bi vas izključitev kitajskega ponudnika prisilila v nakup tehnično neustrezne ali nesorazmerno drage opreme, kar bi škodilo oskrbi pacientov.

Pomembno: Če se sklicujete na izjemo, potem celoten ukrep IPI za to konkretno javno naročilo ne velja. To pomeni, da NE izključite kitajskih ponudb in uspešnemu ponudniku NE naložite 50 % omejitve. Prav tako se naročila izjeme NE upoštevajo v kvoto 50% omejitev.

Mi odveč poudariti, da morate odločitev o uporabi izjeme morate dobro utemeljiti in dokumentirati.

5. Začetek veljavnosti

Uredba začne veljati 30. junija 2025 in se uporablja neposredno v vseh državah članicah EU.

KONKRETEN POVZETEK ZA PONUDNIKE V ZDRAVSTVU: Pri pripravi vsakega javnega naročila za medicinske pripomočke najprej preverite ocenjeno vrednost. Če presega 5 milijonov EUR, morate v razpisno dokumentacijo vključiti določila te uredbe, sicer bo vaš postopek v neskladju z zakonodajo EU. Seznanite se tudi z izjemami, saj so ključne za primere, ko na trgu ni drugih možnosti.

Gradbena podjetja iz tretjih držav lahko oddajajo ponudbe na javna naročila v Evropski uniji, vendar se ne morejo pritožiti, če niso izbrana, tudi če je njihova ponudba najugodnejša.

Številne slovenske gradbene družbe so zaskrbljene, da bi podjetja iz držav, kot sta Turčija in Kitajska, prevzela najboljše in največje gradbene projekte v Sloveniji. Vse pogosteje se pojavljajo vprašanja, ali imajo ta podjetja, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, enake možnosti kot domači ponudniki, še zlasti v postopkih javnih naročil. To vprašanje postaja vse bolj aktualno, saj se v zadnjih letih povečujejo naložbe in sodelovanje podjetij iz teh držav v slovenskem gradbeništvu. Ali so skrbi slovenske gradbene industrije upravičene?

O tem vprašanju je zadnje mesece odločalo sodišče Evropske unije na zahtevo višjega upravnega sodišča na Hrvaškem. To sodišče je odločalo o tožbi v zvezi z javnim naročilom za gradnjo železniške infrastrukture na Hrvaškem, v katerem je turško podjetje Kolin Inşaat Turizm Sanayi ve Ticaret AȘ vložilo revizijski zahtevek in pozneje še tožbo. Čeprav je bila tožba vložena z namenom, da se razveljavi dopustnost izbranega ponudnika Strabag, se je začelo sodišče Evropske unije predhodno ukvarjati z vprašanjem, ali turško podjetje sploh ima pravico do vlaganja pravnih sredstev v postopkih javnega naročanja v Evropski uniji. Sodišče Evropske unije se je postavilo na stališče, da gradbena podjetja iz tretjih držav te pravice nimajo.

Katere so tretje države

Evropska unija ima sklenjene mednarodne sporazume, kot je sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (GPA) in nekatere podobne sporazume, s katerimi zagotavlja enak dostop gospodarskim subjektom Evropske unije do javnih naročil v tretjih državah (in obrnjeno). Vendar pa obstajajo države, ki z Evropsko unijo takšnega sporazuma nimajo podpisanega. Med njimi sta tudi Turčija in Kitajska. Kljub temu pa v zadnjem obdobju gradbena podjetja iz teh dveh držav kažejo veliko zanimanja za gradbene projekte v Evropski uniji, tudi v Sloveniji.

Laično razmišljanje gradbenih izvajalcev je bilo naslednje. Ni pošteno, da se podjetjem iz držav, kjer podjetja iz Evropske unije ne morejo konkurirati pod enakimi pogoji z domačimi podjetji, zagotovi enakopravna obravnava v Evropski uniji. To bi pomenilo, da so turška in kitajska podjetja v Evropski uniji bistveno bolje obravnavana kot evropska podjetja v Turčiji in na Kitajskem. Interes slovenskih gradbincev je, da se tem podjetjem, ki tudi zaradi njihovih državnih pomoči konkurirajo z nižjimi cenami od evropskih, vzame pravica do konkuriranja pri evropskih javnih naročilih oziroma da se jim oddajanje ponudb prepove.

Po drugi strani pa se pojavlja tudi naslednja skrb naročnikov. Pri večjih javnih naročilih zmogljivosti domačih gradbincev ne zadostujejo za kakovostno in pravočasno izvedbo. Še zlasti ko je naročnik vezan na kratke, celo nerealno kratke roke za porabo sredstev Evropske unije.

Kaj je odločilo sodišče Evropske unije

Ponudniki iz tretjih držav nimajo pravice vlagati revizijskih zahtevkov zaradi kršitve določb ZJN-3 ali zaradi kršitve določb evropske javnonaročniške direktive. Tako de facto nimajo možnosti ugovora zoper morebitno odločitev javnega naročnika, da takšnih ponudnikov v postopku javnega naročanja ne izbere. Zakaj?

Sodišče Evropske unije je o vprašanju upravičenosti ponudnikov iz tretjih držav do pravnega varstva v postopkih javnega naročanja v državah članicah Evropske unije odločalo samoiniciativno kot o predhodnem vprašanju, preden bi se lotilo argumentov, ki jih je turško podjetje očitalo hrvaškemu javnemu naročniku v zvezi z nepopolnostjo ponudbe ponudnika Strabag. Sodišče Evropske unije se je postavilo na stališče, da ponudniki iz tretjih držav, ki z Evropsko unijo nimajo sklenjenih ustreznih sporazumov, nimajo pravice do enakopravne obravnave po javnonaročniški evropski direktivi in nacionalnih javnonaročniških zakonih. Sodišče je v 45. točki sodbe v zadevi C652/22 (v zadevi Kolin Inşaat Turizm Sanayi ve Ticaret AȘ proti Državna komisija za kontrolu postupaka javne nabave) zapisalo naslednje: pravo Evropske unije nasprotuje temu, da bi se ti gospodarski subjekti v okviru sodelovanja v javnonaročniškem postopku sklicevali na javnonaročniško direktivo Evropske unije in tako zahtevali enako obravnavanje svoje ponudbe glede na ponudbe ponudnikov iz držav članic in ponudbe ponudnikov iz tretjih držav.

Ali ponudniki iz tretjih držav sploh lahko sodelujejo v slovenskih postopkih javnega naročanja?

Po izdaji omenjene sodbe sodišča Evropske unije je glavno vprašanje naslednje: ali ponudniki iz tretjih držav smejo sodelovati v postopkih evropskih javnih naročil ali jim je to že po direktivi in/ali nacionalnem pravu prepovedano? O tem vprašanju bo v prihodnosti sicer prelitega še precej črnila.

Po mojem mnenju sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C 652/22 ne daje podlage za zaključek, da denimo kitajska in turška podjetja nimajo pravice oddajati ponudb v naših postopkih javnega naročanja. Do takšnega sklepa vodi več zapisov iz obrazložitve sodbe:

• točka 45: pravo unije ne nasprotuje temu, da se tem gospodarskim subjektom – če unija ni sprejela ukrepov za izključitev – dopusti sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila.
• točka 47: tem subjektom se lahko dovoli sodelovanje v postopkih javnega naročanja.
• točka 64: naročnik, ki se odloči dovoliti sodelovanje teh subjektov pri javnem naročilu v razpisni dokumentaciji, lahko določi podrobna pravila obravnave, ki izražajo objektivno razliko med pravnim položajem teh subjektov ter gospodarskih subjektov iz Evropske unije.

Ko javni naročnik položaja ponudnikov iz tretjih držav v razpisni dokumentaciji ne omeni

Mnenja o tem, kaj pomeni, ko naročnik v razpisni dokumentaciji ne omeni ponudnikov iz tretjih držav, so različna. Možnosti sta dve.

Prva možnost. Javni naročnik z molkom onemogoči nastopanje v postopku javnega naročanja, ker bi ponudniki iz tretjih držav lahko oddali ponudbo samo, če bi jim bilo to izrecno dopuščeno v razpisni dokumentaciji. Argument za to možnost je zapis sodišča v47. točki obrazložitve sodbe, ki tovrstnim tujim subjektom z zanikanjem enakopravne obravnave implicitno odreka »avtomatično« pravico do sodelovanja.

Smiselno to argumentira tudi 87. člen ZJN-3, ki temelji na 85. členu direktive 2014/25/EU. Ta za ponudbe, ki zajemajo blago s poreklom iz tretjih držav, določa, da se ponudniki iz tretjih držav lahko izločijo iz postopka javnega naročanja.

Druga možnost. Molk pomeni dejstvo, da ob objavi razpisne dokumentacije naročnik ni prepovedal nastopanja ponudnikom iz tretjih držav, zaradi česar lahko ponudbo oddajo in se prepustijo poznejši odločitvi javnega naročnika, kako bo ravnal glede njihovega statusa.

Moje mnenje. Pravilnejša je razlaga iz druge možnosti. Po njej molk pomeni, da vrata za ponudnike tretjih držav še niso zaprta. V tem primeru ima naročnik pravico, da ponudbo ponudnikov iz tretjih držav obravnava, celo sprejme in takšnemu ponudniku odda javno naročilo. Če naročnik, ki javno naročilo odpre tudi za subjekte iz tovrstnih tretjih držav, pravico do sodelovanja izrecno tudi zapiše v razpisno dokumentacijo, pa to pomeni le večjo transparentnost.

Po mojem mnenju navedeno pomeni naslednje:

• slovenskim javnim naročnikom v razpisni dokumentaciji v zvezi s ponudniki iz tretjih držav ni treba določiti ničesar,
• če ne določijo ničesar in dobijo ponudbo ponudnikov iz tretje države, lahko to ponudbo upoštevajo ali pa ne, kakor se odločijo,
• če ponudbo upoštevajo in jo vključijo v postopek pregledovanja in ocenjevanja ponudb, lahko javno naročilo oddajo ponudniku iz Evropske unije, čeprav je ponudnik iz tretje države ugodnejši,
• javni naročnik lahko posel odda tudi ponudniku iz tretjih držav, če tako želi oziroma ima za to potrebo ali druge razloge; v takšnem primeru lahko ponudniki iz Evropske unije napadajo dopustnost ponudbe ponudnika iz tretje države,
• ponudnik iz tretje države ne more vlagati revizijskih zahtevkov in upravnih sporov zoper kakršnokoli odločitev naročnika.

Pravice slovenskih ponudnikov

Navedeno vprašanje je bilo v ospredju pred kratkim pri izvajanju javnega naročila »Podaljšanje severnega dela pomola v pristanišču za mednarodni promet v Kopru – gradnja«. Naročnik je bilo podjetje Luka Koper, konzorcij slovenskih ponudnikov pa je želel z revizijskim zahtevkom doseči, da naročnik spremeni odgovor, s katerim je dopustil nastop ponudnikov iz tretjih držav. Ko naročnik v javnem naročilu dopušča nastop ponudnikov iz tretjih držav, se slovenskim ponudnikom pogosto porajajo pomisleki. Zlasti zaradi tveganja, da bi tuji ponudnik, ki lahko ponudi nižjo ceno, odprl vprašanje o tem, zakaj so domači ponudniki dragi v primerjavi z njim.

Takšni scenariji lahko ustvarijo dodaten stres za slovenske ponudnike, saj naročnik lahko začne iskati poti, kako še dodatno znižati ceno, ali s spremembami v pogojih ali celo z novimi izvedbenimi strategijami, kar lahko neposredno vpliva na konkurenčnost domačih podjetij. To seveda povečuje negotovost in otežuje nadaljnje poslovanje na domačem trgu.

Seveda pa je treba upoštevati tudi vidik naročnikov, ki imajo pravico do iskanja najboljše in tržno realne cene za izvedbo javnega naročila. Naročniki so dolžni ravnati v skladu z načelom gospodarnosti. Zato morajo zagotoviti, da cena, ki jo plačajo za izvedbo naročila, ne bo višja, kot je potrebno, oziroma da ne bo umetno zvišana zaradi omejenega števila ponudnikov na trgu. Ko se slovenski ponudniki združijo ali delujejo v omejenem krogu, lahko oblikujejo ponudbe, ki niso popolnoma tržno konkurenčne, saj lahko pride do sinergij, ki vodijo v višje cene. Tako naročniki pogosto vidijo odprtost za sodelovanje z mednarodnimi ponudniki kot priložnost, da dosežejo bolj konkurenčne in zaželene cene, ki odsevajo realne razmere na trgu. Zato je pri odločanju o dopustnosti nastopa ponudnikov iz tretjih držav ključnega pomena zagotoviti pravično ravnotežje med ohranjanjem konkurence na trgu in doseganjem najboljših pogojev za naročnika.

Odgovor na vprašanje, ali imajo slovenski ponudniki pravico, da od naročnikov zahtevajo izločitev ponudnikov iz tretjih držav, je zato po mojem mnenju nikalen. Sodba sodišča Evropske unije takšnega zaključka ne omogoča, zaradi česar je naročnik tisti, ki se bo odločil, ali bo dovolil udeležbo ponudnikom iz tretjih držav. Odloči se lahko tudi, ali bo javno naročilo oddal enemu od teh ponudnikov ali ne.

V procesu javnega naročanja je potrjevanje referenc ključnega pomena, saj zagotavlja verodostojnost in zanesljivost ponudnikov pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Referenčna potrdila služijo kot dokazilo o sposobnosti izvajalcev, da so pretekla dela izvedli kvalitetno in v skladu s pogodbenimi zahtevami.

Zakonodajni okvir in praksa

Po zakonu o javnem naročanju in obligacijskem pravu morajo naročniki izdati referenčna potrdila, če izvajalec uspešno izpolni svoje obveznosti. Ta zahteva ni le pravna formalnost, temveč temelji na načelih poštenega poslovanja, dobrih poslovnih običajev in nenazadnje tudi na preprečevanju zlorabe pravic.

Diskrecijska pravica ali dolžnost?

V praksi se pogosto pojavi vprašanje, ali je izdaja referenčnega potrdila zgolj diskrecijska pravica naročnika. Pravna praksa kaže, da naročniki ne smejo arbitrarno zavračati izdaje potrdil, če ni objektivnih razlogov, ki bi takšno zavrnitev upravičevali. Odklonitev brez utemeljenih razlogov ne le da škodi izvajalcu, ki se poteguje za nove projekte, temveč lahko predstavlja tudi pravno sporno ravnanje.

Posledice za izvajalce in naročnike

Zavrnitev izdaje potrdila brez veljavnih razlogov lahko vodi do odškodninskih zahtevkov zaradi poslovne škode, ki izvajalcu nastane, ker ne more dokazati svoje usposobljenosti za izvedbo podobnih del v drugih postopkih javnega naročanja. Ta problematika izpostavlja potrebo po transparentnosti in objektivnosti v postopkih javnega naročanja.

Skladnost z dobrimi praksami

Naročniki bi morali pri svojem delovanju upoštevati ne samo zakonodajo, temveč tudi etične standarde in načela enakopravnega obravnavanja, kar pomeni, da morajo enakopravno obravnavati vse ponudnike, ne samo med postopkom izbire, temveč skozi celoten proces izvajanja pogodbe in pri ugotavljanju izidov.

Skrbno in pravično upravljanje referenčnih potrdil je torej ne le zakonska obveza, ampak tudi ključni element za zagotavljanje pravičnosti in transparentnosti v javnem naročanju, ki krepi zaupanje med udeleženci in prispeva k boljši kakovosti izvedenih del.