Mesec: oktober 2022

JASNO je, da se:

• v primeru pravne osebe, ki ima sedež v RS, in v primeru fizične osebe iz prvega odstavka 75. člena ZJN-3 (v nadaljevanju: fizična oseba), ki je državljan RS in ima v RS tudi stalno prebivališče, to fizično osebo glede nekaznovanosti preverja v RS;
• v primeru pravne osebe, ki ima sedež v tujini, in v primeru fizične osebe, ki je državljan te tuje države in ima v njej tudi stalno prebivališče, to fizično osebo glede nekaznovanosti preverja v tej tuji državi.

Manj jasno oziroma nedoločeno pa je v primeru, kadar imamo v primeru pravne in fizične osebe mešane elemente (nacionalne in tuje). Denimo v primeru, da je pravna oseba registrirana v RS, njen zakonit zastopnik pa je državljan tuje države, ki ima stalno prebivališče v tretji tuji državi. Če pogledamo določbe ZJN-3 (tč. a) tretjega odst. 77. člena), ugotovimo, da je zgolj za pravno osebo jasno določeno, v kateri državi se preverja nekaznovanost: V navedeni določbi je zapisano: »…dokument, ki ga izda pristojni sodni ali upravni organ v Republiki Sloveniji, drugi državi članici ali matični državi ali državi, v kateri ima sedež gospodarski subjekt…«, medtem ko za fizično osebo takšna opredelitev izrecno iz zakona ne izhaja. Z uporabo jezikovne metode razlage citirane določbe smo se postavili na stališče, da preverjanje nekaznovanosti fizične osebe sledi državi sedeža pravne osebe. To pomeni, da se katerokoli (domačo ali tujo) fizično osebo preveri (tudi) v državi sedeža pravne osebe. Vendar pa že iz naslednjega odstavka istega člena ZJN-3 v primeru zaprisežene oziroma overjene izjave izhaja, da se le ta izda »v matični državi te osebe«. To pa nakazuje na to, da se ta izjava nanaša na matično državo fizične osebe, čeprav zakon ne pojasni, kaj naj bi bila matična država Ali gre za pri tem za državo državljanstva ali za državo stalnega prebivališča fizične osebe ni povsem jasno. Nagibamo se k državi državljanstva. NASVET: Glede na predstavljeno predlagamo, da so naročniki pri preverjanju nekaznovanosti fizičnih oseb previdni (še posebej v primeru javnih naročil, ki so sofinancirana iz EU sredstev) in da:

1. se v primeru pravne osebe s sedežem v RS in fizične osebe, ki je državljan tuje države in prebiva v tej isti tuji državi, preveri nekaznovanost fizične osebe tako v RS kot v tuji državi državljanstva;
2. se v primeru pravne osebe s sedežem v RS in fizične osebe, ki je državljan RS in ima stalno prebivališče v tuji državi, preveri nekaznovanost fizične osebe zgolj v RS, kajti kazenska evidenca je evidenca pravnomočno obsojenih fizičnih in pravnih oseb v RS in evidenca državljanov RS in pravnih oseb s sedežem v RS, ki so jih za kazniva dejanja obsodila tuja sodišča, če je Ministrstvo za pravosodje prejelo podatke o njihovih obsodbah.

SKLEP: Preverjanje nekaznovanosti fizične osebe se  veže na državo sedeža pravne osebe ter  na državljanstvo fizične osebe.

Tožene stranke se v pravdnih postopkih tožbenim zahtevkom upirajo z različnimi ugovori. Med najpogostejše spadajo ugovori, da vtoževana terjatev ni nastala, da je bila že poplačana, da ni ustrezno izkazana, da je zastarala, da še ni zapadla, da jo je dolžna izpolniti neka druga stranka ipd.

Zelo razširjen – zaradi kompleksnosti razmerja še zlasti pri gradbenih sporih – pa je v praksi tudi t. i. pobotni ugovor. Logika pobotnega ugovora je, da stranka, ki nekaj dolguje, ta dolg kompenzira z nasprotno dospelo istovrstno zapadlo terjatvijo, ki jo ima do iste (nasprotne) stranke.

Do pobota v praksi lahko pride na dva načina, in sicer z (1) materialnim pobotom in (2) s procesnim ugovorom pobotanja v pravdi. Prvi, materialni pobot se izvede zunaj pravde, v pravdi pa tožena stranka ugovarja, da terjatev nasprotne stranke ne obstoji, ker je prenehala zaradi pobota, do katerega je prišlo, ko se stekli pogoji zanj. Na drugi strani pa ugovor pobotanja v pravdi predstavlja procesno dejanje (procesno pravno varstvo posebne oblike), ki omogoča, da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njeni terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev. V tem primeru o obeh terjatvah (in njunem pobotanju) odloči sodišče z izrekom sodbe.

Za procesni pobotni ugovor je dolgo časa veljalo, da zanj ni treba plačati nikakršne sodne takse, kar je tožene stranke spodbujalo, da so te ugovore postavljale »na zalogo«, »iz previdnosti« in brez predhodne kritične presoje utemeljenosti v pobot uveljavljenih terjatev. Ker pa takšni ugovori sodišče obremenjujejo na podoben način kot tožbeni zahtevki, je zakonodajalec z novelo Zakona o sodnih taksah (ZST-1D) predvidel, da za pobotne ugovore velja enak režim plačila sodnih taks kot za tožbene zahtevke.

To naj bi tožene stranke prisililo v razmislek o utemeljenosti pobotnega ugovora, s tem pa naj bi prišlo tudi do razbremenitve sodišč. Pred postavitvijo procesnega pobotnega ugovora je zato smiselno narediti vsaj osnovno analizo možnosti uspeha s tem ugovorom in temu prilagoditi obrambno strategijo, preden si stranke povzročijo nepotrebne stroške (takse). Je pa treba pri tem dodatni, da če tožena stranka procesni pobotni ugovor uveljavlja podredno in o ugovoru sodišče ne odloča (ker je npr. uspešen že njen primarni ugovor), ima pravico do vračila takse za procesni pobotni ugovor.

Tehnične specifikacije so vse naročnikove zahteve v zvezi z izvedbo javnega naročila. Nanašajo se lahko na kakovost, obliko, pogoj izdelave in uporabe ter vse druge tehnične značilnosti posameznih sestavnih delov javnega naročila. Popolna skladnost ponujenega blaga / storitev s tehničnimi specifikacijami naročnika je element dopustnosti ponudbe.

Naročnik je pri ugotavljanju svojih potreb in oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma avtonomen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb ter pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij pa ni neomejena – naročnik tako ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

V razpisni dokumentaciji mora naročnik tehnične specifikacije opisati jasno, nedvoumno in tako, da imajo vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki zadostne informacije za pripravo dopustne ponudbe. Kot nejasne določbe je mogoče obravnavati le tiste določbe, ki glede na besedilo ali kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno gledano omogočajo več različnih razlag. Če so zahteve iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila jasne, ne morejo biti predmet razlage (in claris non fit interpretatio). Morebitna nejasnost, ki izvira izključno iz subjektivnega dojemanja ponudnika ali naročnika, zato ne more biti relevantna. (sklep Dkom 018-065/2022 z dne 23.6.2022)

Nadalje mora naročnik od ponudnikov zahtevati, da opredelijo, katero konkretno opremo ponujajo. Le na ta način bo naročnik v fazi pregledovanja ponudb, lahko preveril, kaj ponudnik ponuja in ali to izpolnjuje njegove zahteve. Če naročnik od ponudnikov v razpisni dokumentaciji ne zahteva, da v ponudbi konkretno navedejo kaj ponuja, tega ne more zahtevati pozneje. Državna revizijska komisija je v sklepu št.: 018-018-065/2022 z dne 23.6.2022 med drugim zapisala: »Primarno je naročnik tisti, ki mora v razpisni dokumentaciji določiti vrsto dokazil oz. način izkazovanja tehničnih zahtev v ponudbi. ZJN-3 pri tem določa le izhodišča oz. podlago, da lahko naročnik zahteva različna tehnična poročila, potrdila, kataloge, certifikate, izjave itd., hkrati pa ponudnikom omogoča tudi različne možnosti dokazovanja izpolnjevanja tehničnih zahtev (prim. npr. sedmi odstavek 68. člena ZJN-3 ali drugi in tretji odstavek 70. člena ZJN-3). V vsakem primeru mora naročnik v razpisni dokumentaciji specificirati (op. jasno, natančno in nedvoumno):

• katera dokazila in
• v kateri fazi jih mora ponudnik predložiti.«

Ob upoštevanju, da ponudnik po roku za prejem ponudb ne sme dopolnjevati oz. spreminjati ponudbe v delu, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, je tudi za naročnika pomembno, da razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na tehnične zahteve predmeta javnega naročila in način izkazovanja le-teh pripravi natančno in jasno.

Podatek o ponudbeni vrednosti je eden ključnih podatkov, ki jih mora vsebovati ponudba. V postopkih javnega naročanja je pozornost, ki jo namenjajo ponudniki pripravi ponudbenih obrazcev izrednega pomena. To zlasti velja za tiste dele ponudbe, ki jih po roku za prejem ponudb ni dopustno spreminjati oz. popravljati. Eden izmed takih delov je podatek o ponudbeni vrednosti. Skladno z določbo 6. odstavka 89. člena ZJN-3 ni dovoljeno po roku za prejem ponudb spreminjati oz. popravljati svoje cene na enoto brez DDV oziroma skupne vrednosti ponudbe brez DDV, razen kadar se skupna vrednost spremeni kot posledica računske napake.

Kadar pride v ponudbi do zapisa različnih ponudbenih cen (bodisi cen na enoto pri isti postavki bodisi skupne ponudbene vrednosti) na dveh (ali več) mestih ponudbene dokumentacije, o računski napaki ni moč govoriti. Računska napaka je namreč le napaka pri osnovni računski operaciji, kar pa za dve različno vpisani ceni pri isti postavki ni mogoče govoriti.

Ker v postopkih javnega naročanja naročniki pogosto pripravijo dokumentacijo na način, da morajo ponudniki na več mestih vnesti skupno ponudbeno vrednost (praviloma je ta podatek zahtevan v obrazcu ponudbe, ponudbenem predračunu in osnutku pogodbe o izvedbi javnega naročila), morajo biti ponudniki pri izpolnjevanju teh obrazcev izredno previdni in natančni. Ponudbena vrednost, ki jo vnesejo na vseh obrazcih, ki so predvideni za vnos skupne ponudbene vrednosti, moa biti do centa natančna in enaka. Četudi se bi zgodilo, da bi bila skupna ponudbena vrednost vpisana v obrazcu ponudbe le za en cent drugačna od skupne ponudbene vrednosti, ki je vpisana v osnutek pogodbe, bi bila to napaka, ki bi vodila v izločitev ponudbe ponudnika. Naročnik te napake, pa četudi bi znašala le 1 cent, ne bi smel spregledati oziroma jo šteti za računsko napako. Stališče Dkom namreč je, da pomoten vpis spornih vrednosti na drugih mestih dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ne pomeni računske napake in posledično za odpravo ugotovljene pomanjkljivosti ni mogoče uporabiti niti določbe sedmega odstavka 89. člena ZJN-3.

Glede na predstavljeno je zato izredno pomembno, da so ponudniki pri vpisovanju ponudbene cene (na enoto kot tudi skupne ponudbene vrednosti) izredno skrbni. Kot je Dkom že večkrat zapisala: »Ponudniki morajo ponudbeni predračun izpolniti s posebno skrbnostjo, saj ta predstavlja enega od najpomembnejših in bistvenih delov ponudbe.«