Mesec: marec 2026

Posted on by

Skriti potencial strokovnega dialoga (64. člen ZJN-3) pri prehodu v zeleno in krožno javno naročanje

Kako v Sloveniji najpogosteje uporabljamo strokovni dialog?

V praksi javnega naročanja se institut predhodnega preverjanja trga (pogosto poimenovan tudi strokovni dialog) po 64. členu Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) najpogosteje uporablja v strogo pragmatične in ozko usmerjene namene. Naročniki se nanj zanašajo predvsem takrat, ko se znajdejo v informacijskem primanjkljaju pri določanju ocenjene vrednosti javnega naročila ali pa ko morajo preveriti osnovno dostopnost rešitev na trgu, da bi sploh lahko oblikovali zakonite in izvedljive tehnične specifikacije.

Čeprav sta to povsem legitimna in koristna razloga za uporabo strokovnega dialoga, pa ima ta institut še bistveno večji in pomembnejši potencial. Javno naročanje namreč ni več zgolj administrativni proces nakupovanja, temveč postaja eno ključnih strateških orodij države in lokalnih skupnosti za doseganje širših družbenih ciljev, kjer lahko predhodno preverjanje trga nastopi kot nepogrešljiv zaveznik naročnikov pri izvajanju zelenega javnega naročanja (ZeJN) in pri prehodu v krožno gospodarstvo.

Naročniki imajo pri implementaciji trajnostnih vidikov v razpisno dokumentacijo pogosto dilemo, kako postaviti ambiciozne okoljske zahteve, ne da bi pri tem postavili pogoje, ki jih trg (še) ne more izpolniti, ali neupravičeno omejili konkurenco in tvegali neuspešen postopek, predvsem zato, ker bodo dobili nesprejemljivo drage ponudbe?

Uporabnost strokovnega dialoga pri prehodu v zeleno in krožno javno naročanje

64. člen ZJN-3 javnim naročnikom morda lahko omogoči varno, transparentno in interaktivno pot iz opisane zadrege. Strokovni dialog z gospodarskimi subjekti pred uradnim začetkom postopka je idealna priložnost, da naročnik preveri primere dobre prakse, ideje, ki jih imajo ponudniki, način razmišljanja ponudnikov v zvezi s tehničnimi rešitvami, ki bi zadostile zahtevam iz Uredbe o zelenem javnem naročanju, ipd … Namesto ugibanja lahko naročnik v odprtem dialogu s ponudniki ugotovi, kateri mehanizmi krožnega gospodarstva so v praksi že izvedljivi, katere inovativne trajnostne materiale je mogoče uporabiti namesto tradicionalnih ter kakšni so aktualni primeri dobrih praks v industriji, ki se jih morda poslužujejo v tujini ali v zasebnem sektorju.

Skozi predhodno raziskavo trga lahko naročnik preveri zrelost ponudnikov za dobavo zelenih rešitev ter skupaj z njimi sooblikuje zahteve, ki bodo hkrati ekološko napredne, ekonomsko vzdržne in tehnično izvedljive, predvsem pa bodo imele sprejemljivo ponudbeno ceno. V nadaljevanju članka bomo zato podrobneje razčlenili, zakaj bi moral strokovni dialog postati standardni del priprave trajnostno naravnanih javnih naročil in kako ga pravilno izvesti, da bo naročniku prinesel največjo dodano vrednost, ne da bi ob tem kršil temeljna načela javnega naročanja.

Dileme v zvezi s strokovnim dialogom in praksa Dkom

Kljub nesporni koristnosti predhodnega preverjanja trga se v praksi pogosto pojavi pravno vprašanje glede vezanosti naročnika na tisto, kar je preverjal v fazi raziskave trga. Številni ponudniki zmotno menijo, da naročnik v uradnem razpisu ne sme določiti strožjih ali drugačnih tehničnih zahtev od tistih, o katerih je tekla razprava med predhodnim dialogom. Da temu ni tako, izhaja iz odločitve Državne revizijske komisije v zadevi številka 018-008/2024. V omenjeni zadevi je vlagatelj revizijskega zahtevka naročniku očital, da je v končni razpisni dokumentaciji nekatere tehnične zahteve, zlasti glede skupne integralne doze in glede zaščite določil popolnoma drugače, kot so bile te komunicirane v predhodnem preverjanju trga šest mesecev pred objavo razpisa.

Državna revizijska komisija je v svoji obrazložitvi pojasnila, da predhodna raziskava trga ni del postopka javnega naročanja in da posledično naročnikovo ravnanje v tej fazi ne more biti predmet postopka pravnega varstva. Naročnik ima po zaključku dialoga vso pravico ugotoviti, da mora svoje prvotne zahteve spremeniti. Eno najpogostejših zmotnih prepričanj je zahteva, da bi moral naročnik pogoje prilagoditi tako, da bi na razpisu lahko sodelovali vsi. Dkom opozarja, da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravne obravnave ponudnikov ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila, saj je zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.

Uporabnost strokovnega dialoga v zvezi z zniževanjem cene

Poleg oblikovanja tehničnih specifikacij in preverjanja trajnostnih vidikov je strokovni dialog uporaben tudi z vidika določanja ter optimizacije cene. Naročnik lahko v okviru te faze pri potencialnih ponudnikih vnaprej preveri, katere konkretne tehnične rešitve, izbrana metodologija ali morebitne prilagoditve določenih zahtev bi lahko (bistveno) pocenile oddane ponudbe. S takšnim proaktivnim razumevanjem cenovnih mehanizmov in strukture stroškov na trgu se naročnik učinkovito izogne enemu največjih tveganj v postopku javnega naročanja in sicer prejemu izključno nesprejemljivih ponudb, katerih vrednost bi presegala njegova zagotovljena sredstva. Preverjanje trga mu tako omogoča, da svoje potrebe in zahteve pravočasno uravnoteži z realnimi tržnimi cenami.

Namesto zaključka

Iz navedenega pojasnila Dkom je mogoče razbrati, kako izjemno močno in strateško orodje dejansko predstavlja predhodno preverjanje trga. Naročnik lahko skozi strokovni dialog pridobi neprecenljivo količino informacij o stanju na trgu, najnovejših tehnoloških rešitvah in zmožnostih potencialnih ponudnikov, pri čemer v pravnem smislu ni na noben način vezan na vsebino teh predhodnih pogovorov. Ta povsem neobvezujoča narava instituta mu omogoča popolno svobodo, da iz vseh zbranih podatkov izlušči zgolj tiste elemente in specifikacije, ki najbolj ustrezajo njegovim dejanskim potrebam in ciljem. Pridobljeno znanje lahko nato povsem samostojno in na način, ki se mu zdi strokovno najbolj primeren ter utemeljen, preoblikuje in vključi v končno razpisno dokumentacijo, s čimer si zagotovi optimalen nakup brez strahu, da bi bil postal talec predlogov, ki so jih ponudniki podali v fazi raziskave trga.

Posted on by

Zeleno javno naročanje: Zakaj gradnja ne more popraviti napak projektiranja

Zeleno javno naročanje (ZeJN) v Sloveniji že dolgo ni več vprašanje dobre volje ali ekološke ozaveščenosti naročnika, temveč stroga podzakonska obveza. Od 1. januarja 2018, ko je začela veljati Uredba o zelenem javnem naročanju, morajo javni naročniki pri določenih predmetih naročanja obvezno upoštevati okoljske vidike. Z zadnjo spremembo Uredbe iz junija 2025 je zakonodajalec še dodatno zaostril zahteve, pri čemer je na prvo mesto postavil energetsko učinkovitost.

Čeprav kršitev pravil o zelenem javnem naročanju (še) ne predstavlja prekrška za naročnike, pa nespoštovanje pravil predstavlja nezakonito ravnanje javnih naročnikov, kar je v svojem jedru za odgovorne osebe enako tvegano. Odsotnost neposredne globe v tem trenutku namreč ne pomeni, da je takšno ravnanje varna bližnjica, saj neposredno odpira vrata očitkom o kršitvi dolžnega ravnanja in nezakonitem izvajanju javnih pooblastil. Vodje organov in uradniki, ki vodijo postopke javnega naročanja, se s spregledom Uredbe izpostavljajo ugotavljanju osebne, delovnopravne in disciplinske odgovornosti zaradi strokovnih napak. V okolju, kjer nadzorni organi, kot je Računsko sodišče, vse pogosteje revidirajo prav trajnostne vidike porabe javnih sredstev, se vsako odstopanje od obveznih parametrov šteje za malomarno opravljanje nalog, kar lahko vodi do resnih revizijskih očitkov, zahtev po povračilu sredstev ali celo odškodninske odgovornosti.

Se pa v praksi pojavlja tudi sistemska vrzel, ki lahko v celoti izniči namen zakonodaje in naročnike izpostavi omenjenim različnim pravnim tveganjem. Ta vrzel se nahaja na stičišču med t. i. evidenčnimi naročili in pripravo projektne dokumentacije za kasnejšo izvedbo gradnje.

Izjema za evidenčna naročila

Uredba o ZeJN se uporablja za postopke javnega naročanja, ki jih ureja ZJN-3. To pomeni, da za t. i. evidenčna javna naročila (naročila pod zakonskimi pragovi) uporaba Uredbe ni obvezna. Težava nastane, ko naročnik izdelavo projektne dokumentacije (ali njenega dela) naroči kot evidenčno naročilo. V takšnem primeru projektanti niso zakonsko zavezani k upoštevanju pravil o zelenem javnem naročanju. Posledica je lahko projektna dokumentacija, ki ne upošteva okoljskih parametrov, trajnostnih materialov ali zahtev po energetski učinkovitosti, ki jih predpisuje Uredba. Čeprav bi torej bila  faza projektiranja formalno izvedena zakonito, pa na podlagi tako pripravljene projektne dokumentacije kasneje ni mogoče izvesti gradnje, ki bi bila skladna z ZeJN.

Gradbeni izvajalec ne more biti rešitelj neustreznega projekta

Ko naročnik kasneje objavi formalni javni razpis za izvedbo gradnje, mora v ta postopek (ker presega pragove) obvezno vključiti zahteve Uredbe o ZeJN. Vendar pa gradbeni izvajalec dobi v roke projektno dokumentacijo, ki je bila pripravljena brez teh parametrov. Od gradbenega izvajalca pa ni mogoče pričakovati, da bo zadostil parametrom ZeJN, če mu sama projektna dokumentacija tega ne omogoča ali mu celo nalaga rešitve, ki so v nasprotju z Uredbo. Projektna dokumentacija je namreč osnova, na podlagi katere izvajalec pripravi ponudbo in izvede delo.

Nekateri naročniki skušajo to neskladje rešiti tako, da v razpisno dokumentacijo za gradnjo zapišejo splošno zahtevo, da mora izvajalec spoštovati Uredbo o ZeJN, čeprav projekt tega ne predvideva. Takšne prilagoditve, ki na gradbenega izvajalca prenašajo izključno odgovornost za spoštovanje Uredbe brez ustrezno pripravljene projektne dokumentacije, niso zakonite.

Vnaprejšnja priprava in celostni pristop

Da bi bilo javno naročanje dejansko zeleno in pravno varno, je nujno zagotoviti, da vse faze priprave na projekt – vključno s projektiranjem – vsebujejo zahteve iz Uredbe o ZeJN. Tudi če se izdelava dokumentacije naroča po evidenčni poti, mora naročnik v projektno nalogo vključiti obvezo spoštovanja Uredbe.

Le projektna dokumentacija, ki je že v svojem bistvu zasnovana na parametrih trajnosti in energetske učinkovitosti, omogoča zakonito in uspešno izvedbo kasnejšega javnega naročila gradnje. V nasprotnem primeru naročniki tvegajo, da bodo imeli v rokah neuporaben projekt, ki ga v fazi gradnje ne bo mogoče zakonito uskladiti z obveznimi okoljskimi standardi.

Posted on by

Skriti potencial strokovnega dialoga (64. člen ZJN-3) pri prehodu v zeleno in krožno javno naročanje

Kako v Sloveniji najpogosteje uporabljamo strokovni dialog?

V praksi javnega naročanja se institut predhodnega preverjanja trga (pogosto poimenovan tudi strokovni dialog) po 64. členu Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) najpogosteje uporablja v strogo pragmatične in ozko usmerjene namene. Naročniki se nanj zanašajo predvsem takrat, ko se znajdejo v informacijskem primanjkljaju pri določanju ocenjene vrednosti javnega naročila ali pa ko morajo preveriti osnovno dostopnost rešitev na trgu, da bi sploh lahko oblikovali zakonite in izvedljive tehnične specifikacije.

Čeprav sta to povsem legitimna in koristna razloga za uporabo strokovnega dialoga, pa ima ta institut še bistveno večji in pomembnejši potencial. Javno naročanje namreč ni več zgolj administrativni proces nakupovanja, temveč postaja eno ključnih strateških orodij države in lokalnih skupnosti za doseganje širših družbenih ciljev, kjer lahko predhodno preverjanje trga nastopi kot nepogrešljiv zaveznik naročnikov pri izvajanju zelenega javnega naročanja (ZeJN) in pri prehodu v krožno gospodarstvo.

Naročniki imajo pri implementaciji trajnostnih vidikov v razpisno dokumentacijo pogosto dilemo, kako postaviti ambiciozne okoljske zahteve, ne da bi pri tem postavili pogoje, ki jih trg (še) ne more izpolniti, ali neupravičeno omejili konkurenco in tvegali neuspešen postopek, predvsem zato, ker bodo dobili nesprejemljivo drage ponudbe?

Uporabnost strokovnega dialoga pri prehodu v zeleno in krožno javno naročanje

64. člen ZJN-3 javnim naročnikom morda lahko omogoči varno, transparentno in interaktivno pot iz opisane zadrege. Strokovni dialog z gospodarskimi subjekti pred uradnim začetkom postopka je idealna priložnost, da naročnik preveri primere dobre prakse, ideje, ki jih imajo ponudniki, način razmišljanja ponudnikov v zvezi s tehničnimi rešitvami, ki bi zadostile zahtevam iz Uredbe o zelenem javnem naročanju, ipd…. Namesto ugibanja lahko naročnik v odprtem dialogu s ponudniki ugotovi, kateri mehanizmi krožnega gospodarstva so v praksi že izvedljivi, katere inovativne trajnostne materiale je mogoče uporabiti namesto tradicionalnih ter kakšni so aktualni primeri dobrih praks v industriji, ki se jih morda poslužujejo v tujini ali v zasebnem sektorju.

Skozi predhodno raziskavo trga lahko naročnik preveri zrelost ponudnikov za dobavo zelenih rešitev ter skupaj z njimi sooblikuje zahteve, ki bodo hkrati ekološko napredne, ekonomsko vzdržne in tehnično izvedljive, predvsem pa bodo imele sprejemljivo ponudbeno ceno. V nadaljevanju članka bomo zato podrobneje razčlenili, zakaj bi moral strokovni dialog postati standardni del priprave trajnostno naravnanih javnih naročil in kako ga pravilno izvesti, da bo naročniku prinesel največjo dodano vrednost, ne da bi ob tem kršil temeljna načela javnega naročanja.

Dileme v zvezi s strokovnim dialogom in praksa Dkom

Kljub nesporni koristnosti predhodnega preverjanja trga se v praksi pogosto pojavi pravno vprašanje glede vezanosti naročnika na tisto, kar je preverjal v fazi raziskave trga. Številni ponudniki zmotno menijo, da naročnik v uradnem razpisu ne sme določiti strožjih ali drugačnih tehničnih zahtev od tistih, o katerih je tekla razprava med predhodnim dialogom. Da temu ni tako, izhaja iz odločitve Državne revizijske komisije v zadevi številka 018-008/2024. V omenjeni zadevi je vlagatelj revizijskega zahtevka naročniku očital, da je v končni razpisni dokumentaciji nekatere tehnične zahteve, zlasti glede skupne integralne doze in glede zaščite določil popolnoma drugače, kot so bile te komunicirane v predhodnem preverjanju trga šest mesecev pred objavo razpisa.

Državna revizijska komisija je v svoji obrazložitvi pojasnila, da predhodna raziskava trga ni del postopka javnega naročanja in da posledično naročnikovo ravnanje v tej fazi ne more biti predmet postopka pravnega varstva. Naročnik ima po zaključku dialoga vso pravico ugotoviti, da mora svoje prvotne zahteve spremeniti. Eno najpogostejših zmotnih prepričanj je zahteva, da bi moral naročnik pogoje prilagoditi tako, da bi na razpisu lahko sodelovali vsi. Dkom opozarja, da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravne obravnave ponudnikov ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila, saj je zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.

Uporabnost strokovnega dialoga v zvezi z zniževanjem cene

Poleg oblikovanja tehničnih specifikacij in preverjanja trajnostnih vidikov je strokovni dialog uporaben tudi z vidika določanja ter optimizacije cene. Naročnik lahko v okviru te faze pri potencialnih ponudnikih vnaprej preveri, katere konkretne tehnične rešitve, izbrana metodologija ali morebitne prilagoditve določenih zahtev bi lahko (bistveno) pocenile oddane ponudbe. S takšnim proaktivnim razumevanjem cenovnih mehanizmov in strukture stroškov na trgu se naročnik učinkovito izogne enemu največjih tveganj v postopku javnega naročanja in sicer prejemu izključno nesprejemljivih ponudb, katerih vrednost bi presegala njegova zagotovljena sredstva. Preverjanje trga mu tako omogoča, da svoje potrebe in zahteve pravočasno uravnoteži z realnimi tržnimi cenami.

Namesto zaključka

Iz navedenega pojasnila Dkom je mogoče razbrati, kako izjemno močno in strateško orodje dejansko predstavlja predhodno preverjanje trga. Naročnik lahko skozi strokovni dialog pridobi neprecenljivo količino informacij o stanju na trgu, najnovejših tehnoloških rešitvah in zmožnostih potencialnih ponudnikov, pri čemer v pravnem smislu ni na noben način vezan na vsebino teh predhodnih pogovorov. Ta povsem neobvezujoča narava instituta mu omogoča popolno svobodo, da iz vseh zbranih podatkov izlušči zgolj tiste elemente in specifikacije, ki najbolj ustrezajo njegovim dejanskim potrebam in ciljem. Pridobljeno znanje lahko nato povsem samostojno in na način, ki se mu zdi strokovno najbolj primeren ter utemeljen, preoblikuje in vključi v končno razpisno dokumentacijo, s čimer si zagotovi optimalen nakup brez strahu, da bi bil postal talec predlogov, ki so jih ponudniki podali v fazi raziskave trga.

*Pridružite se nam na Seriji usposabljanj CE-PRINCE – Prehod v krožno in zeleno javno naročanje v gradbeništvu, ki jih sofinancira Evropska unija v okviru programa Interreg Central Europe, in ki ga organiziramo v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije. Prijavite se lahko TUKAJ.

Posted on by

PROJEKTIRANJE IN GRADNJA: Uporaba sklopov DA, nezakonito drobljenje NE

Naročniki se pri načrtovanju in izvedbi infrastrukturnih projektov pogosto srečujejo z dilemo, kako najučinkoviteje in najhitreje oddati javna naročila za storitve projektiranja in izvedbo gradbenih del. V praksi pogosto opažamo, da naročniki zmotno menijo, da lahko kompleksne projekte poenostavijo tako, da posamezne faze projektiranja (npr. IZP, DGD, PZI, PID…), posamezne gradbene stroke (npr. gradbena, obrtniška in inštalacijska dela) ali geografske odseke (različne lokacije) oddajo ločeno, z izdajo posamičnih naročilnic ali sklepanjem pogodb pod pragovi.

Takšno ravnanje, četudi je morda motivirano z željo po hitrosti ali navidezni gospodarnosti, predstavlja nezakonito drobljenje javnega naročila, ki je po 1. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) strogo sankcionirano kot prekršek.

Na podlagi analize bogate prekrškovne sodne prakse opozarjamo, da meja med zakonitim faznim naročanjem in prepovedanim drobljenjem ni prepuščena prosti presoji naročnika. Edina zakonita pot za razdelitev obsežnega naročila na manjše enote je uporaba institutov sklopov znotraj enotnega postopka javnega naročanja.

Pasti drobljenja pri projektiranju: Faze niso samostojna naročila

Pogosta zmota naročnikov je prepričanje, da pridobivanje projektne dokumentacije poteka korak za korakom in da ob naročilu idejne zasnove (IZP) še ni nujno znano, ali bo projekt sploh realiziran do faze projekta za izvedbo (PZI), zaradi česar naj bi bilo logično, da se projektiranje naroča sukcesivno, skladno s potrebami in časovnim razvojem investicije. Sodišča pa tovrstne argumente redno zavračajo. V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. PRp 761/2021 (v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. PR 1805/2020), kjer je občina naročala dokumentacijo za vrtec preko petih ločenih naročilnic (IP, PGD, PZI, PHPP in zunanja ureditev), je sodišče zavzelo stališče, da mora naročnik že ob začetku projekta predvideti vse nujne stroške projektne dokumentacije. Vse faze projektiranja za isti objekt tvorijo funkcionalno in ekonomsko nerazdružljivo celoto. Naročniki morajo zato vrednost vseh faz sešteti (24. člen ZJN-3) in izvesti enoten postopek za vse dele projektne dokumentacije, tudi za manjkrat uporabljene, kot so denimo program za izračun energetske bilance objekta (PHPP).

Podobno je sodišče v zadevi opr. št.   PR 1803/2020 (in opr. št.  PRp 614/2021) razsodilo, da projektiranje samega objekta (vrtca) in pripadajoče infrastrukture (pokritega parkirišča) ni mogoče obravnavati ločeno. Umetno razbijanje na ločene naročilnice za isto investicijo je eklatanten primer izogibanja transparentnemu postopku.

Razmejitev na različne dele gradnje in odseke ne zdrži pravne presoje

Pri sami izvedbi gradenj naročniki pogosto razdelijo dela glede na stroko (npr. zemeljska dela posebej, asfalterska dela posebej) ali pa istovrstna dela razdelijo na različne geografske lokacije (npr. sanacija ceste na odseku A in sanacija ceste na odseku B).

Sodna praksa tega ne dopušča, zaradi česar takšne delitve, če se ne seštevajo v skupno ocenjeno vrednost, predstavljajo prekršek drobljenja:

  • V zadevi opr. št.  PR 464/2017 je naročnik obnovo kletnih prostorov umetno razdelil na tri sklope- na gradbena dela, obrtniška dela in inštalacijska dela ter jih z vrednostmi tik pod pragom istega dne oddal istemu izvajalcu. Sodišče je to označilo za “šolski primer drobljenja”. Obnova istih prostorov je ena investicija, razmejitev na različne obrti pa je umetna in nedopustna.
  • V zadevi opr. št.  PR 1776/2020 je naročnik za obnovo ceste sklenil dve pogodbi – eno za zemeljska dela in eno za asfalterska dela. Sodišče je ločevanje zavrnilo z utemeljitvijo, da pri gradnji ceste obe vrsti del tvorita nerazdružljivo tehnično in ekonomsko celoto (brez zemeljskih del ni mogoče polagati asfalta).
  • V zadevi opr. št.   PR 1671/2018 pa je sodišče  ugotovilo prekršek drobljenja, ko je naročnik v kratkem časovnem razmaku izdal tri ločena povabila za sanacijo različnih lokalnih cest in zidov na istem območju. Ker gre za istovrstna gradbena dela v istem časovnem obdobju in z istim ciljem (ureditev cestne infrastrukture), lokacijska razpršenost ne opravičuje ločenega naročanja. Enako velja za projektiranje različnih odsekov vodovoda (opr. št.  PR 441/2020).

Zakonita rešitev je enoten postopek in razdelitev na sklope

Prepoved drobljenja ne pomeni, da mora naročnik celotno projektiranje ali celotno gradnjo oddati enemu samemu (velikemu) izvajalcu. ZJN-3 v 73. členu celo izrecno spodbuja razdelitev velikih javnih naročil na sklope, da se omogoči dostop malim in srednjim podjetjem.

Vendar pa je ključna razlika med nezakonitim drobljenjem in zakonito uporabo sklopov v načinu določitve ocenjene vrednosti in izbiri postopka:

  1. Izračun ocenjene vrednosti: Naročnik mora sešteti ocenjeno vrednost vseh predvidenih sklopov (vseh faz projektiranja ali vseh gradbenih in obrtniških del na objektu).
  2. Izbira postopka: Če skupna vrednost vseh sklopov presega zakonski prag, mora naročnik za celotno investicijo izvesti ustrezen transparenten postopek.
  3. Oblikovanje sklopov: Znotraj tega enotnega razpisa naročnik oblikuje ločene sklope. Naročilo lahko razdeli kvalitativno (Sklop 1: PGD in PZI; Sklop 2: PID), strokovno (Sklop 1: Gradbena dela; Sklop 2: Inštalacije, Sklop 3: stavbna oprema in pohištvo, itd…) ali kvantitativno/lokacijsko (Sklop 1: Odsek A; Sklop 2: Odsek B).
  4. Oddaja ponudb: Ponudniki lahko oddajo ponudbo za en sklop, za več sklopov ali za vse sklope, naročnik pa z vsakim izbranim ponudnikom sklene ločeno pogodbo.

Skrbnost odgovornih oseb

Prekrškovna sodišča poudarjajo, da predstojniki (župani, direktorji zavodov) nosijo objektivno in subjektivno odgovornost za zakonitost poslovanja. Sklicevanje na nepoznavanje prava javnih naročil ali zaupanje v strokovne in pravne službe na sodišču ne zdrži. Podpis serije naročilnic ali pogodb, katerih vrednosti se gibljejo tik pod zakonskimi pragovi, predstavlja jasen indic namernega izogibanja zakonu.

Naročnikom zato svetujemo, naj k planiranju investicij pristopijo celovito. Realna ocena vrednosti celotnega projekta na začetku leta in izvedba krovnega postopka z razdelitvijo na sklope ne zagotavlja le pravne varnosti pred visokimi globami in stranskimi sankcijami izločitve, temveč skozi transparentno konkurenco na trgu dejansko zagotavlja najbolj gospodarno porabo javnih sredstev.

Posted on by

NZIA – Veste kaj je to in kakšne so obveznosti v zvezi s tem?

Ste že slišali za NZIA? Če se ukvarjate z javnim naročanjem, je čas, da spoznate to kratico. Gre za evropsko uredbo, ki prinaša pomembne spremembe pri izbiri ponudnikov in pripravi razpisne dokumentacije.

Da bi vam olajšali delo, smo pripravili kratek vodič z odgovori na najpogostejša vprašanja:

Kaj je NZIA?

NZIA (Net-Zero Industry Act oziroma Uredba o neto ničelni industriji) je del evropskega zelenega dogovora. Njen glavni cilj je okrepiti evropsko proizvodnjo tehnologij, ki so ključne za prehod v podnebno nevtralnost. NZIA želi zagotoviti, da EU ne bo preveč odvisna od uvoza iz tretjih in da bodo naši razpisi spodbujali trajnost in odpornost.

Za katere predmete javnega naročila je potrebno upoštevati NZIA?

NZIA se upošteva pri naročanju t.i. neto ničelnih tehnologij, ki so navedene v uredbi. To so npr:

  • sončne tehnologije (fotovoltaika in toplotna energija),
  • vetrna energija (na kopnem in morju),
  • baterije in shranjevanje energije,
  • toplotne črpalke in geotermalna energija,
  • vodikove tehnologije (elektrolizatorji, gorivne celice),
  • trajnostni bioplin in biometan,
  • zajemanje in shranjevanje ogljika (CCS),
  • omrežne tehnologije (električno omrežje, digitalizacija omrežij),
  • jedrske tehnologije in trajnostna alternativna goriva, …

Kateri javni naročniki so dolžni spoštovati NZIA?

Uredba zavezuje širok krog subjektov:

  • Javni naročniki, kot jih opredeljuje splošna zakonodaja o javnem naročanju (npr. državni organi, občine, javni zavodi).
  • Naročniki na infrastrukturnem področju (npr.energetika, voda, promet, poštne storitve).
  • Subjekti, ki podeljujejo koncesije.

Ali je predvideno kakšno prehodno obdobje?

Do 30. junija 2026 obveznosti glede trajnosti veljajo le za osrednje nabavne organe (v Sloveniji npr. MJU za skupna javna naročila) in za naročila, katerih vrednost je enaka ali višja od 25 milijonov EUR.

Po 30. juniju pa se krog zavezancev in projektov, za katere velja NZIA močno razširi in velja za vse javne naročnike in vsa naročila nad mejnimi vrednostmi. To v praksi pomeni, da bo potrebno zaveze NZIA spoštovati tudi npr. pri manjših lokalnih projektih.

Kakšne obveznosti ima javni naročnik pri pripravi razpisne dokumentacije?

Pri pripravi razpisa za zgoraj naštete tehnologije naročnik ne sme več gledati zgolj na najnižjo ceno. Upoštevati mora dva ključna pogoja:

  • Okoljska trajnost: V dokumentacijo mora vključiti minimalne obvezne zahteve glede okoljske trajnosti (npr. kot tehnične specifikacije ali pogoje za izvedbo naročila) in uporabiti vsaj enega od naslednjih pogojev:
    • socialne klavzule ali klavzule o zaposlovanju;
    • zahteve glede kibernetske varnosti (skladnost z evropskimi certifikacijskimi shemami);
    • pogodbeno obveznost za pravočasno dobavo komponent (da se preprečijo motnje v dobavni verigi).
  • Prispevek k odpornosti: Naročnik mora preveriti, od kod izvira tehnologija. Če več kot 50 % specifične tehnologije v EU prihaja iz ene same tretje države ali se je delež v zadnjih letih hitro povečal, mora naročnik vključiti pogoje, ki spodbujajo diverzifikacijo virov dobave.

Kaj pa določbe o Dražbi o uvajanju novih virov energije (26. člen Uredbe) in Druge javne oblike intervencije (28. člen Uredbe)?

Uporaba omenjenih dveh členov se je začela 30. decembra 2025 in pomeni, da je konec dražb, ki temeljijo le na ceni, subvencije pa morajo dati prednost trajnostnim in “evropskim” proizvodom.

Kam se lahko javni naročniki obrnejo po pomoč?

V Sloveniji je Vlada z uredbo določila, da je pristojni organ za izvajanje nalog enotne kontaktne točke po NZIA  Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport.

SKLEPNO:

Po 30. juniju 2026 NZIA postane vsakdanji del javnega naročanja za vse slovenske naročnike, ki bodo kupovali neto ničelne tehnologije. Naročniki ne bodo več mogli izbirati ponudnika zgolj na podlagi najnižje cene, ampak bodo morali obvezno preverjati tudi okoljsko trajnost in izvor tehnologije (odpornost), ministrstvo usmerjalo in spremljalo izvajanje zahtev iz krovne EU uredbe v slovenski praksi.