Avtor: Maja Korsic Potocnik

Slovensko gradbeništvo in inženirski kader se že vrsto let soočata s tiho, a izjemno nevarno demografsko in strukturno krizo. Podatki Inženirske zbornice Slovenije (IZS) kažejo na neizprosen trend, da se vsako leto iz imenika IZS zaradi upokojitve izpiše približno 200 pooblaščenih inženirjev, medtem ko se jih vpiše le okoli 100 novih.

To pomeni, da se slovenski inženirski kader pospešeno  stara in se upokojuje. Hkrati pa javni naročniki pri pripravi javnih razpisov še naprej vztrajajo pri prepisovanju nerealno visokih referenčnih zahtev iz preteklih projektov ali pa pri postavljanju novih, kadrovski strukturi neprilagojenih kadrovskih referencah, ki jih sedaj lahko, kako prikladno, zapiše kar umetna inteligenca. Ob tem pa ni nikogar, ki bi se vprašal, koliko strokovnih kadrov lahko nesorazmerne referenčne pogoje sploh izpolni.

Rezultat? Mlajši inženirji, kljub temu da imajo znanje in strokovni izpit, v sistemu javnega naročanja sploh ne morejo pridobiti referenc za zahtevnejše projekte. Na trgu se tako ustvarja monopol peščice starejših strokovnjakov, slovenska podjetja pa ob njihovem odhodu v pokoj izgubljajo konkurenčnost proti tuji konkurenci. Čeprav vsi vidimo, da sistem ne funkcionira, se prepogosto obnašamo, kot da je vse v najlepšem redu.

Rešitev IZS, ki ostaja na papirju – uvedba pomočnikov

Z namenom reševanja te problematike je IZS že pred časom pripravila strokovna priporočila in sicer predlog za rešitev problematike pomanjkanja referenc z uvedbo pomočnikov. Ideja je sistemska, preprosta in izvedljiva takoj, glasi pa se: Zraven odgovornega vodje (npr. vodje projektiranja, vodje nadzora ali vodje gradnje) se že na začetku projekta (v 15 dneh od sklenitve pogodbe) s potrditvijo investitorja uradno nominira pomočnik.

Ta pomočnik mora izpolnjevati vse zakonske pogoje (vpisan v imenik IZS, ustrezna stroka), vendar nima formalne zakonske ali odškodninske odgovornosti napram investitorju – to v celoti ohranja odgovorni vodja (mentor). Pomočnik aktivno in dokazljivo sodeluje pri vseh fazah projekta (kar se evidentira v zapisnikih in gradbenih knjigah). Ob zaključku projekta pridobi enakovredno referenco, ki jo lahko samostojno uveljavlja v prihodnjih javnih razpisih. S tem bi investitorji dobili zanesljiv sistem (saj delo poteka pod mentorstvom izkušenega kadra), trg pa nujen pritok novih, usposobljenih inženirjev z referencami.

Zakaj naročniki ignorirajo priporočila?

Čeprav je predlog IZS strokovno utemeljen in preprosto izvedljiv, ga velika večina slovenskih javnih naročnikov ne upošteva.

Svetla izjema so v določenih segmentih naročniki na področju železniške infrastrukture, ki je prepoznala pomen izobraževanja kadra za zahtevno železniško infrastrukturo. Na drugi strani pa infrastrukturni velikani, kot sta DARS in preostali del Direkcije RS za infrastrukturo (DRSI), ta priporočila v svojih razpisih večinoma ignorirajo.

Zakaj je tako? Komu je v interesu ta kaos?

Odgovor po mojem mnenju žal ni v teorijah zarote, temveč v coni udobja in administrativni pasivnosti naročnikov, ki še vedno največkrat delujejo po liniji najmanjšega odpora.  Za naročnika je najlažje vzeti staro razpisno dokumentacijo uspešno zaključenega projekta, spremeniti datum in prepisati referenčne pogoje. Oblikovanje novih pogojev, ki vključujejo vlogo pomočnika in določajo pravila njihovega potrjevanja, zahteva dodaten čas, premislek in prevzemanje odgovornosti za drugačno vodenje razpisa.

Prisoten je tudi konstantni strah pred spremembami. Naročniki se bojijo, da bi vsako odstopanje od preverjenih (pogosto prestrogih) vzorcev sprožilo revizijske zahtevke neizbranih ponudnikov ali očitke o milejših pogojih, kar je povsem zanemarljiv argument, saj ponudniki nimajo nikakršne aktivne legitimacije za zahtevo po zaostrovanju pogojev. Zaradi tega strahu pred novimi pristopi pa naročniki po drugi strani dobesedno žagajo vejo, na kateri sedijo. Če na trgu ne bo domačih inženirjev z referencami, bodo projekti postajali vse dražji, konkurenca manjša, izvedba pa odvisna izključno od tujih ponudnikov.

Nauk za prakso

Če želimo preprečiti zlom slovenskega inženirskega trga, moramo začeti ravnati dolgoročno in strateško.

Za naročnike:

Ne bodite zgolj prepisovalci in ponavljalci, v smislu, tako smo vedno delali. Razumevanje trga pomeni tudi skrb za njegov razvoj. Kot veliki infrastrukturni naročniki (DARS, DRSI) ste dolžni razmišljati, kdo bo vaše projekte projektiral in nadziral čez 5 ali 10 let.

Uvedite pomočnike, ki bodo lahko v prihodnosti izkazovali kadrovske reference. Priporočila IZS ponujajo varen in nadzorovan okvir. Vključitev instituta pomočnika v razpisno dokumentacijo vam ne bo prinesla revizije, temveč večjo konkurenco na dolgi rok.

Za ponudnike (projektante, nadzornike in gradbena podjetja):

Bodite glasni! V fazi pojasnjevanja razpisne dokumentacije aktivno opozarjajte naročnike na priporočila IZS in zahtevajte uvedbo instituta pomočnika, zlasti pri večjih projektih.

Vlagajte v mlade kadre. Uporabite mentorstvo kot orodje za prenos znanja in vztrajajte pri formalnem evidentiranju sodelovanja mlajših kolegov na projektih.

Zakonodaja in stroka ponujata rešitve za začarani krog kadrovskih referenc. Vse, kar potrebujemo, je pogum naročnikov, da prenehajo s slepim prepisovanjem starih razpisov in začnejo aktivno sooblikovati prihodnost slovenskega gradbeništva.

V novi epizodi oddaje Prostor med vrsticami z gostjo mag. Urško Skok Klima odpirava ravno to temo. Razbijava mit o nujnosti strogih kadrovskih referenc ter razkrivava, kako prakse »copy-paste« razpisnih dokumentacij in nemogoče zahteve hromijo trg, ustvarjajo monopole ter onemogočajo vstop mladim strokovnjakom. Prisluhnite!

V gradbenih kuloarjih se je pojavil predlog novele Gradbenega zakona (GZ-1A), ki obeta tektonske premike na področju zaščite podizvajalcev in plačilne discipline. Namen je sicer plemenit (kdo ne bi podprl zaščite najšibkejših v verigi?), a kot odvetnica, ki vsakodnevno rešuje zagate gradbenih projektov, moram opozoriti na pasti, ki se skrivajo v teh rešitvah.

Predlog zaščito podizvajalcev, ki jo poznamo iz javnih naročil (ZJN-3), prenaša neposredno v javnopravni GZ-1 in jo širi na vse (tudi povsem zasebne) gradbene projekte.

Kaj prinaša predlog in zakaj zvonijo rdeči alarmi?

1. Avtomatična solidarna odgovornost investitorja in glavnega izvajalca
Predlog navaja, da je investitor zavezan plačati podizvajalcu, tudi če je glavnemu izvajalcu za to isto delo že plačal. V praksi to pomeni, da bi lahko investitor – tudi posameznik, ki gradi hišo – plačal dvakrat! Obstoječi 631. člen OZ, ki investitorja varuje pred dvojnim plačilom, je po tem predlogu povožen. Posledica? Kdorkoli bo želel graditi, bo raje zadrževal plačila, ker nikoli ne bo vedel, kdaj bo dobil račun še od podizvajalca.

2. Neposredno plačilo mimo volje glavnega izvajalca
Predlog določa, da “glavni izvajalec neposrednega plačila ne more preprečiti”. Kaj pa, če je podizvajalec delo opravil slabo, z napakami? Kaj, če ima glavni izvajalec do njega utemeljen zahtevek za odpravo napak, pogodbeno kazen ali pa pobot? Brez obvezne tripartitne potrditve (izvajalec, podizvajalec, investitor) se na široko odpirajo vrata zlorabam.

3. Obvezen fiduciarni račun za projekte nad 100.000 EUR
Vsak, ki bo gradil malo večjo hišo, bo moral odpreti fiduciarni račun. Ali slovenski bančni sistem sploh ponuja poceni in hitro dostopne produkte za takšne namene? Trenutno ne. To bo le še podaljšalo in bistveno podražilo projekte.

Kaj pa je v predlogu pozitivnega?

Predlog vpeljuje ničnost klavzul “pay-when-paid” (plačam ti, ko mi plača investitor) in omejuje roke plačila na 30 dni. To je dobrodošel korak za zaščito likvidnosti manjših podjetij.

Sklep

Gradbeni zakon je upravni predpis (ureja pogoje za gradnjo in dovoljenja). Urejanje obligacijskih razmerij in solidarne odgovornosti tukaj, namesto v Obligacijskem zakoniku, bo ustvarilo pravno nepreglednost.

Če želimo resnično pomagati podizvajalcem, moramo predlog nujno uskladiti z OZ (vpeljava potrjenih situacij) in natančno definirati izvedljivost fiduciarnih računov. Brez tega ne bomo rešili problema neplačil, ampak bomo ustvarili tisoče novih sodnih sporov in destimulirali zasebne investicije.

Kakšno pa je vaše mnenje? Smo pripravljeni na takšen nadzor nad vsako fasado ali streho?

RDEČA in RUMENA knjiga FIDIC sta v našem okolju vse pogosteje uporabljeni gradbeni pogodbi, kar ni presenetljivo, saj je zanju značilno, da sta koherentni, da celostno urejata večino, če ne skoraj vseh dilem, ki utegnejo nastati med gradnjo, ter da pravično in enakopravno razporedita tveganje gradnje med obe pogodbeni stranki.

Knjigo lahko sedaj kupite tudi na naši spletni strani na tej povezavi.

Predstavljajte si naslednji scenarij: kot podjetje za gradbeni nadzor se prijavite na javni razpis za nadzor nad gradnjo objekta. V objavi javnega naročila je navedeno, da bo gradnja trajala 12 mesecev. Na podlagi tega časovnega okvira kalkulirate svoje stroške, kadrovske potrebe in oblikujete ponudbeno ceno. Nato pa projekt zaživi svoje (pogosto zapleteno) življenje. Naročnik sredi gradnje spremeni projektno dokumentacijo, s čimer se obseg del poveča/spremeni, rok izvedbe pa podaljša za več mesecev. Naročnik z gradbenim izvajalcem zgledno sklene aneks za dodatna dela in podaljšanje roka.

Na nadzornika pa pozabi.

Ko nadzornik po preteku 12 mesecev zahteva plačilo za dodatne mesece dela, mu naročnik pod nos pomoli pogodbeno določilo, kjer je zapisano:

»Nadzornik se zavezuje izvajati nadzor do dejanskega zaključka gradnje za fiksno dogovorjeno ceno.«

In ko se projekt konča, naročnik zahteva podpis uradnih izjav za pridobitev uporabnega dovoljenja, nadzorniku, ki tega ne želi narediti, pa pod grožnjo izgube evropskih sredstev očita izsiljevanje.

Se vam zdi to pravno vzdržno oziroma logično?

Kje je naročnikova interpretacija o brezplačnem delu pravno neustrezna?

Naročniki se pri tovrstnih pritiskih radi sklicujejo na svobodo pogodbenega dogovarjanja in fiksnost cene. Vendar pa pravo javnih naročil in obligacijsko pravo postavljata jasne meje, ki jih pogodbe ne smejo prestopiti.

1. Kršitev načela ekvivalentnosti (enakovrednosti) dajatev

To je eno temeljnih načel našega Obligacijskega zakonika (OZ). Pogodba je dvostranski posel, kjer ena stranka opravi delo, druga pa ga plača. Klavzule, ki bi nadzornika silile v neomejeno dolgo brezplačno opravljanje dela zaradi razlogov, ki so izključno v sferi naročnika (zamude pri načrtovanju, spremembe projektov, zamuda gradbenega izvajalca), grobo rušijo to ravnovesje.

Predstavljajte si absurdnost tega v praksi: če bi nadzornik imel hkrati pet takšnih projektov in bi se vsak podaljšal za pol leta, bi morala njegova ekipa pol leta delati popolnoma zastonj, novih pogodb, ki jih je vmes sklenilo, pa ne bi moglo izvajati. Takšna interpretacija je tako poslovno uničujoča, kakor tudi  pravno nevzdržna.

2. Vnaprejšnja odpoved zahtevkom za dogodke, ki še niso nastali, ni dopustna

Naročniki se pogosto branijo s stališčem, da se je nadzornik s podpisom pogodbe (in njenih splošnih določb o usklajevanju sprememb) že vnaprej zavezal k brezplačnemu izvajanju vseh morebitnih dodatnih del in pristal na tveganje podaljšanja roka.

Vendar pa pravno in logično ni mogoče, da bi se stranka vnaprej odpovedala zahtevkom za dogodke, ki ob podpisu pogodbe sploh še niso nastali, niso bili znani in jih v tistem trenutku sploh ni bilo mogoče finančno ovrednotiti. Kako naj nadzornik ob podpisu pogodbe ve, za koliko časa se bo gradnja dejansko podaljšala? Bo to en mesec, pol leta ali dve leti? Kakšne bodo naknadne spremembe projektne dokumentacije in v kakšnem obsegu se bodo izvajale?

Zahtevati od nadzornika, da vnaprej podpiše določilo, s katerim nase prevzema neomejeno časovno in finančno tveganje za vse bodoče (in povsem nepredvidljive) odločitve naročnika, pomeni zahtevati podpis bianco menice.Takšna vnaprejšnja odpoved pravicam nima pravne veljave, saj nasprotuje osnovnim pravilom poštenega pogodbenega sodelovanja. Nadzornik se namreč ne more odpovedati nečemu, česar ob sklenitvi pogodbe sploh ne more poznati ali predvideti.

3. Sprememba predmeta pogodbe zahteva spremembo pogodbe o nadzoru

Nadzornik se z osnovno pogodbo pogosto zaveže, da bo izvajal nadzor nad gradnjo po točno določeni (prvotni) projektni dokumentaciji (PDI/PZI). Če naročnik med gradnjo spremeni tehnologijo objekta ter zaradi tega sklene aneks z gradbenim izvajalcem, se je spremenil sam predmet gradnje in posledično tudi obseg in vsebina nadzora. Nadzornik mora sedaj nadzirati  drugačna dela, preverjati nove situacije in potrjevati količine, ki morda niso bile del prvotne pogodbe. Za izvajanje nadzora nad temi novimi, spremenjenimi deli pa nadzornik z naročnikom preprosto nima sklenjene pravne podlage (aneksa).

3. Izjava nadzornika po GZ-1 ni zgolj formalnost

Po Gradbenem zakonu (GZ-1) je izjava nadzornika in vodje nadzora obvezna priloga za pridobitev uporabnega dovoljenja. S to izjavo nadzornik pod kazensko in odškodninsko odgovornostjo jamči, da je bila gradnja izvedena v skladu s projektno dokumentacijo in pogodbo.

Če se je gradnja izvajala po spremenjeni dokumentaciji, za katero nadzornik nima sklenjenega aneksa, nadzornik takšno izjavo težko podpiše. Če bi jo podpisal, bi morda podal neresnično izjavo, saj bi potrdil skladnost del z osnovno pogodbo, čeprav je bilo dejansko izvedeno stanje drugačno.

Kako preprečiti operativni kaos ob koncu projekta?

Primeri iz naše prakse kažejo, da naročniki z ureditvijo razmerij z nadzorniki odlašajo do zadnjega trenutka, nato pa pod pritiskom rokov (npr. iztekanje rokov za evropska sredstva) poskušajo krivdo za zamude prevaliti na nadzornika.

Kaj svetujemo?

• Za nadzornike: Ne pristajajte na tiho in pasivno izvajanje nadzora nad dodatnimi deli ali v podaljšanih rokih brez pisnih aneksov. Takoj ko naročnik spremeni projektno dokumentacijo ali podaljša rok gradbenemu izvajalcu, sprožite formalni postopek za sklenitev aneksa k vaši pogodbi.
• Za naročnike: Če spreminjate projekt in podaljšujete gradnjo, morate vzporedno reševati tako gradbeno pogodbo kot pogodbo o nadzoru. Ignoriranje nadzornika in računanje na brezplačno delo na koncu skoraj vedno privede do kaosa, sporov pri pridobivanju uporabnega dovoljenja in tveganja izgube sofinancerskih sredstev.

Edina zakonita in varna pot do uspešnega zaključka projekta je ta, da se dejansko izvedeno stanje in spremenjen obseg del pravno-formalno uredita z aneksi pri vseh udeležencih gradnje.

RDEČA in RUMENA knjiga FIDIC sta v našem okolju vse pogosteje uporabljeni gradbeni pogodbi, kar ni presenetljivo, saj je zanju značilno, da sta koherentni, da celostno urejata večino, če ne skoraj vseh dilem, ki utegnejo nastati med gradnjo, ter da pravično in enakopravno razporedita tveganje gradnje med obe pogodbeni stranki.

Knjigo lahko sedaj kupite tudi na naši spletni strani na tej povezavi.

Ste kot naročnik kdaj pomislili, kako priročen je okvirni sporazum, ker vam v naprej ni treba opredeliti natančnih količin, ki jih boste naročali? Vse več ponudnikov pa opaža, da so okvirni sporazumi postali tudi sredstvo zakrivanja realnih podatkov o dejanskih količinah, ki bodo izvedene, zaradi česar ponudniki pogosto težjo podajo cene na enoto. Te se namreč razlikujejo glede na količino enot, ki bodo realizirane in lahko precej varirajo glede na količino.

Okvirni sporazum je posebna vrsta pogodbe, ki se uporablja pri javnem naročanju, s katero naročnik in eden ali več ponudnikov vnaprej določijo pogoje za posamezna naročila, ki se bodo oddajala v določenem časovnem obdobju (praviloma do štirih let). Njegov glavni namen je fleksibilnost pri naročanju. Naročniku namreč omogoča, da blago ali storitve naroča postopoma, glede na svoje dejanske potrebe, ne da bi moral za vsako posamezno naročilo znova izpeljati celoten postopek javnega naročanja. Na prvi pogled gre torej za idealno rešitev za obe strani, kjer  naročnik dobi fleksibilnost, ponudnik pa predvidljivost. Pa je v praksi res tako?

Primer iz sodne prakse

Da bi lažje razumeli, kje se teorija o nevezanosti na količine sreča z realnostjo, si poglejmo konkreten primer iz sodne prakse Okrožnega sodišča v Kopru (sodba opr. št. I Pg 187/2025). Naročnik in izvajalec sta na podlagi javnega naročila sklenila 4-letni okvirni sporazum za opravljanje storitev manipulacije s tovorom. Naročnik je v razpisni dokumentaciji ocenil, da bo letna količina materiala za manipulacijo znašala približno 8,1 milijona ton. Izvajalec je na podlagi te ocene pripravil svojo ponudbo in določil ceno na enoto (na tono). Kot je običajno v gospodarstvu, je bila ta cena neposredno odvisna od pričakovanega velikega obsega dela, saj se le tako lahko pokrijejo visoki fiksni stroški (bagerji, mehanizacija, kadri). Ko se je pogodba začela izvajati, pa so dejanske količine drastično upadle. Pri enem od materialov je dejanska realizacija dosegla le slabih 40 % ocenjene količine, pri drugem pa okoli 89 %. Ker so bile količine tako nizke, je vnaprej dogovorjena cena na enoto za izvajalca postala ekonomsko nevzdržna. Izvajalec je zato s tožbo zahteval plačilo razlike v ceni, saj bi morala biti cena na enoto pri tako nizki realizaciji ustrezno višja, da bi pokrila realne stroške dela.

Naročnik se je branil z  argumentom, da je šlo za okvirni sporazum, da so bile količine zgolj ocenjene, v razpisni dokumentaciji pa naj bi jasno zapisali, da ne prevzemajo odgovornosti za dejansko realizacijo in da na količine niso vezani. Izvajalec pa je opozarjal, da je naročnik pri pripravi ocene ravnal neskrbno, saj je navedel nerealne številke, ki niso odražale dejanskega stanja na trgu, s tem pa je tveganje nesorazmerno prevalil na izvajalca. V pravdi se je med drugim razčiščevalo, kako je naročnik prišel do ocenjenih količin iz razpisne dokumentacije, saj je izvajalec trdil, da je naročnik načrtno povečal številke ocenjenih količin, da bi si zagotovil nižjo ceno na enoto, čeprav je vedel, da bodo realizirane količine nižje.

Sodišče je v tej zadevi zavzelo izjemno pomembna stališča, ki postavljajo jasne meje tovrstnemu ravnanju. Čeprav je sodišče tožbeni zahtevek na prvi stopnji zavrnilo zaradi izračuna višine zahtevka s strani izvajalca, pa je njegova obrazložitev glede same narave okvirnega sporazuma izjemno dragocena za prihodnjo prakso.

Okvirni sporazum ni blanko menica za poljubno naročanje

Sodišče je izrecno poudarilo, da okvirnega sporazuma ne gre razumeti ohlapno, na način, da naročniku dovoljuje vsakršno odstopanje od predvidenih količin. Narava okvirnega sporazuma ne pomeni, da so vse določbe o količinah zgolj neobvezujoč okras. Tudi pri okvirnem sporazumu namreč veljajo temeljna načela pogodbenega prava, med katerimi je ključno načelo ekvivalentnosti (enakovrednosti) vzajemnih dajatev.

• Naročnik mora količine oceniti s profesionalno skrbnostjo

Sodišče je tudi izpostavilo, da mora naročnik ocenjene količine v razpisu določiti v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo in na podlagi realno znanih podatkov. Če naročnik v razpisu navede številke, ki nimajo realne osnove v preteklih trendih ali bodočih načrtih, se kasneje ne more uspešno braniti z argumentom, da je šlo le za okvirni sporazum in da na količine ni vezan. Naročnik torej odgovarja za skrbnost svoje ocene.

• Velika odstopanja (nad 10 %) odpirajo vrata prilagoditvi cen

Sodišče se je v zadevi naslonilo na Posebne gradbene uzance (PGU), konkretno na 21. uzanco, ki določa, da dogovorjena cena na enoto velja le za tista odstopanja dejanskih količin, ki ne presegajo 10 % ocenjenih količin. Ker je v tej zadevi prišlo do bistveno večjega odstopanja (dejanska realizacija je bila pri enem materialu le 39 %), se je pogodbeno ravnovesje porušilo. Sodišče je potrdilo, da je v primeru tako velikih odstopanj pravno dopustno zahtevati spremembo oziroma prilagoditev cen na enoto (ob upoštevanju določb Obligacijskega zakonika o spremenjenih okoliščinah).

• Pomembni zaključki, ki jih moramo upoštevati v praksi

Za naročnike: Načrtujte skrbno in odgovorno. Enostaven zapis v razpisu, da »naročnik na količine ni vezan«, vas ne razbremeni dolžnosti, da količine ocenite realno in strokovno. Če boste tveganje nerealnih ocen prelagali na ponudnike, tvegate dolgotrajne sodne spore, zahteve po zvišanju cen ali celo odpovedi okvirnih sporazumov.

Za ponudnike: Če med izvajanjem pogodbe opazite, da dejansko naročene količine drastično odstopajo od napovedanih (še posebej za več kot 10 %), imate v PGU (za gradbene pogodbe in gradbena dela) zakonsko podlago, da zahtevate prilagoditev cen na enoto. Vendar pozor – pot do uspeha zahteva natančnost pri pripravi zahtevka, izbiri pravilne pravne poti in izračunu dejansko nastale razlike v ceni.

RDEČA in RUMENA knjiga FIDIC sta v našem okolju vse pogosteje uporabljeni gradbeni pogodbi, kar ni presenetljivo, saj je zanju značilno, da sta koherentni, da celostno urejata večino, če ne skoraj vseh dilem, ki utegnejo nastati med gradnjo, ter da pravično in enakopravno razporedita tveganje gradnje med obe pogodbeni stranki.

Knjigo lahko sedaj kupite tudi na naši spletni strani na tej povezavi.

Brez večjih težav bi dosegli splošno soglasje glede dejstva, da trenutno geopolitično dogajanje predstavlja ekstremne okoliščine, ki presegajo okvire običajnega in pričakovanega tveganja. Težave pa nastopijo v trenutku, ko se razprava prevesi v subjektivno in pogosto pristransko ocenjevanje obsega dejanskih posledic, ki jih je zaradi teh dogodkov utrpela druga pogodbena stranka. Paradoksalno je, da v slovenskem prostoru brez zadržkov priznavamo neizogiben vpliv globalnih pretresov na svetovno gospodarstvo, ko pa je treba te iste učinke aplicirati na konkretna pogodbena razmerja, hitro naletimo na številne argumente, s katerimi se poskuša odgovornost v celoti prevaliti na drugo pogodbeno stran. Kar naenkrat se pojavijo trditve o tem, kako bi izvajalec ali dobavitelj vse te okoliščine moral in mogel predvideti, se jim z večjo mero skrbnosti izogniti ali pa zgolj z boljšo organizacijo dela nevtralizirati nastalo škodo. Zato po mojem mnenju vprašanje utemeljenosti zahtevkov izvajalcev in dobaviteljev do povišanja cen v gospodarskih pogodbah zaradi ekstremnih geopolitičnih dogodkov sodi med tista (pravna) vprašanja, ki ne bi smela biti prepuščena subjektivni presoji vsakega posameznega naročnika, temveč bi jih bilo treba urejati sistemsko, z jasnimi panožnimi smernicami ali enotnimi pravnimi standardi, ki bi v negotovih razmerah zagotavljali večjo pravno varnost.

Abrahamsonov princip prenosa tveganj

Analiza vplivov vojne v Iranu kaže na širok spekter prizadetih panog, pri čemer se učinki prelivajo skozi različne kanale, od neposrednih stroškovnih šokov, do kompleksnih logističnih in garancijskih (ali zavarovalniških) mehanizmov. Pri vprašanju, katera pogodbena stranka bi morala nositi ta tveganja, pride v poštev abrahamsonov princip, po katerem naj tveganje nosi tista stranka, ki a) ima nadzor nad nastankom tveganja (ga lahko prepreči); b) lahko najbolje obvladuje posledice tveganja (ga lahko ublaži); c) lahko tveganje zavaruje ali ga prenese naprej po najnižji ceni oziroma d) ima največji ekonomski interes, da se tveganje ne uresniči. Če torej sledimo Abrahamsonovemu principu, je jasno, da tveganja ekstremnih geopolitičnih dogodkov ne more nositi izvajalec, saj nima nobene možnosti vpliva na te dogodke ali njihove ekonomske posledice. V takšnih primerih tveganje postane nevtralno ali pa preide na naročnika, saj je on tisti, ki si želi končni projekt in mora zanj plačati njegovo realno tržno vrednost v trenutnih razmerah.

Razmejitev med valorizacijo in izrednimi stroškovnimi šoki

V slovenski pravni in poslovni praksi pogosto prihaja do napačnega enačenja splošne inflacije z izrednimi podražitvami določenih specifičnih elementov v posameznih panogah. Naročniki se nemalokrat sklicujejo na dogovorjene valorizacijske klavzule (npr. vezavo na indeks GZS ZGIGM ali indeks cen življenjskih potrebščin), da te že vključujejo vsa tržna nihanja, vendar pa je takšno sklepanje pravno in ekonomsko pomanjkljivo.

Namen valorizacijskih klavzul je ohranjanje realne vrednosti denarne obveznosti skozi čas oziroma zaščita pred splošnim upadom kupne moči denarja (inflacija). Te klavzule so zasnovane za delovanje v normalnih, predvidljivih gospodarskih razmerah, kjer cene rastejo postopoma. Vojna v Iranu pa ni povzročila inflacije v klasičnem smislu, temveč specifičen stroškovni šok, ki je cene ključnih surovin (energentov, bitumna, jekla) dvignil daleč nad splošno stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin oziroma nad rastjo, ki bi jo povzročilo poviševanje realne vrednosti denarja v času.

Civilnopravna razmerja praviloma temeljijo na načelu načelo monetarnega nominalizma, ki ga določa 371. člen Obligacijskega zakonika (OZ). To načelo narekuje, da je dolžnik dolžan plačati toliko denarnih enot, na kolikor se glasi obveznost. Brez monetarnega nominalizma bi bila vsaka pogodba nenehno podvržena preračunavanju, koliko je treba za neko storitev ali blago plačati, kar bi ohromilo gospodarski promet. Monetarni nominalizem s seboj prinaša tveganje običajne inflacije. Stranki ob sklenitvi pogodbe zavestno (ali molče) sprejemata dejstvo, da se vrednost denarja sčasoma nekoliko zniža. To tveganje se obvladuje z vnaprej dogovorjeno valorizacijo. Če se stranki zanjo ne odločita, velja, da je upnik tveganje inflacije prevzel nase (pravilo fiksnosti cen).

Protiutež monetarnega nominalizma pa je institut spremenjenih okoliščin (rebus sic stantibus) iz 112. člena OZ. Medtem ko nominalizem varuje nespremenljivost števila denarnih enot, institut spremenjenih okoliščin poseže v pogodbo takrat, ko postane izpolnitev za eno stranko pretirano otežena ali ko bi zaradi nepredvidenega dogodka prišlo do nepravične porazdelitve tveganj. Vojna v Iranu ne predstavlja zgolj padca vrednosti evra (inflacije), temveč drastičen zunanji poseg v ekvivalentnost dajatev. Spremenjene okoliščine zato ščitijo izvajalca pred dogodki, ki so izven meje vsakršne razumne predvidljivosti. Ko stroški izpolnitve zaradi geopolitičnega šoka postanejo tako visoki, da bi izpolnitev za dolžnika pomenila ekonomsko nevzdržnost, nominalizem popusti pred načelom vestnosti in poštenja.

Ko pogodbeno izbrani indeks ni ustrezen

V ekonomski teoriji in statistiki obstaja pojav, ki mu pravimo korelacija indeksov, vendar ta velja le v obdobjih običajne (mirne) monetarne inflacije. Kadar je inflacija posledica monetarnih dejavnikov (npr. povečanje količine denarja v obtoku, splošne rasti plač), se različni indeksi v državi običajno gibljejo v isti smeri in s podobno dinamiko. Logika za to je v tem, da rast plač in splošnih življenjskih stroškov postopoma zvišuje stroške vseh podjetij, ki vsi po malem dvigujejo cene, da pokrijejo višje stroške dela in splošnih storitev.

Ko pa nastopi zunanji šok, kot je vojna, se korelacija med indeksi spremeni in nastopi asimetrična podražitev. Splošni indeks cen življenjskih potrebščin (SURS) vojne ne zazna takoj, saj je sestavljen iz košarice dobrin, ki so pogosto regulirane ali pa se odzivajo z velikim časovnim zamikom. Panožni indeksi (kot denimo LME, Platts, MEPS, EEX) pa so neposredno vezani na borzne cene in se na vojno odzovejo v nekaj urah. Zato se lahko zgodi, da splošna inflacija po SURS-u znaša le nekaj %, cena aluminija in bakra pa zaradi blokad poskoči za 50 % in več.

Uporaba indeksa cen življenjskih potrebščin (SURS) se zato za določene panoge, kot je gradbeništvo, v izrednih razmerah izkaže koz povsem neprimerna, enako, kakor je neprimerno pravilo o fiksnosti cen. Kadar dogovorjeni statistični kazalniki odpovejo, se mora presoja ekvivalentnosti dajatev nasloniti na relevantne panožne reference, kot so LME za barvne kovine, Platts za bitumenske derivate ali borzne kotacije energentov na EEX. Ti viri namreč neposredno in brez časovnega zamika odražajo realne stroškovne pritiske, ki so posledica vojne v Iranu, in tako omogočajo objektivno ugotavljanje obsega spremenjenih okoliščin.

Soglasna sprememba pogodbe kot izraz avtonomije volje

Slovenski pravni red temelji na načelu dispozitivnosti (2. člen OZ), ki pogodbenima strankama omogoča, da svoje razmerje kadar koli sporazumno uredita drugače. Če stranki ugotovita, da so se okoliščine od sklenitvi pogodbe do njene izvedbe drastično spremenile, je njuna pravica (in dolžnost), da pogodbeno vsebino prilagodita tej spremembi. Naročniki, ki bodo ugodili prošnji izvajalca za spremembo cene, ne bodo ravnali nezakonito, saj tako 112. člen OZ, kakor tudi tretja točka prvega odstavka 95. člena ZJN-3 dopuščata možnost prilagoditve pogodbenega razmerja, kadar pride no spremenjenih oziroma nepredvidenih okoliščin. Institut spremenjenih okoliščin (112. člen OZ) primarno predvideva razvezo pogodbe, vendar hkrati spodbuja njeno ohranitev. S tem, ko naročnik prizna del dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi vojne v Iranu, se izogne tveganju razveze pogodbe, zastoju pri projektu in dolgotrajnim, dragim sodnim postopkom. V tem kontekstu je sporazumna prilagoditev cene odraz skrbnosti dobrega gospodarstvenika, saj zagotavlja dokončanje projekta v razumnih okvirih.

Celo klavzule o fiksnosti cen ne predstavljajo absolutne ovire za povišanje. Ker gre pri vojni za zunanji in nepredvidljiv dogodek, naročnik s sprejemom povišanja zgolj sanira stanje, ki ga pogodbeno določilo o fiksnosti cen vnaprej ni predvidelo. Privolitev naročnika v povišanje cene je lahko pravno povsem varna in utemeljena odločitev, če je podprta z objektivnimi dokazi o dejanskem vplivu vojnih razmer na stroške izvedbe.

Kako dokazati utemeljenost zahtevka?

Kadar naročniki zavračajo pogajanja, se običajno opirajo na bojazen, da izvajalec s povišanjem zgolj popravlja svojo prvotno prenizko ceno ali pa na bojazen, da želi izvajalec v izrednih razmerah dodatno zaslužiti. Zato je pri podajanju zahtevkov za povišanje cene zaradi vojne v Iranu še posebej pomembno, da so izvajalci transparentni in da naročniku razkrijejo svojo prvotno kalkulacijo in jo primerjajo s trenutnimi dejanskimi stroški. Če izvajalec dokaže, da je bila njegova prvotna cena v času sklenitve pogodbe tržno ustrezna in dovolj skrbno pripravljena, naročniku odvzame argument o popravljanju slabe cene, hkrati pa lahko prikaže, da povišanje pričakuje le za tisti del stroškov, ki so neposredna posledica vojne v Iranu, ne pa za napake v prvotni ponudbi.

Rešitev za premostitev nezaupanja med naročnikom in izvajalcem se morda lahko nahaja v omejitvi zahtevka na ohranitev nominalne razlike v ceni (RVC). Če se izvajalec odpove ohranitvi svoje odstotne marže na povečan del stroškov in zahteva zgolj pokritje dejanske razlike v ceni surovin, s tem dokazuje, da ne zasleduje dodatnega dobička na račun izrednih dogodkov. Takšen pristop je v skladu z načelom ekvivalentnosti dajatev, saj naročniku zagotavlja izvedbo projekta po trenutnih tržnih cenah surovin, izvajalca pa varuje pred insolventnostjo, ne da bi mu omogočal neupravičeno obogatitev.

Priprava transparentnega zahtevka po mojih izkušnjah bistveno spremeni dinamiko pogajanj. Naročniku namreč ne daje le pravne podlage za povišanje cene, temveč mu nudi tudi strokovno utemeljitev, s katero lahko dokaže, da je ravnal kot dober gospodarstvenik, ki je preprečil propad projekta in zagotovil njegovo dokončanje v izrednih razmerah.

27. maja 2026 v prostorih Odvetniške družbe Potočnik in partnerke (Slovenska cesta 54) organiziramo izobraževanje Povišanje cen zaradi vojne v Iranu – vidik izvajalcev in naročnikov, kjer boste izvajalci spoznali, kako s celovitim in strokovno podprtim zahtevkom prebiti zid nezaupanja in naročniku ponuditi varen pravni okvir za podpis aneksa.

Naročniki pa boste pridobili orodja za preverljivo in revizijsko ustrezno potrjevanje zahtevkov, s katerimi boste dokazali, da ste kot dobri gospodarji ravnali v korist projekta in ne v škodo javnih sredstev.

Vabljeni, da se prijavite na tej povezavi.