Posted on

Ali so tri decimalna mesta v rekapitulaciji v oddani ponudbi razlog za izključitev?

Predstavljajte si naslednjo, v praksi javnega naročanja še kako pogosto situacijo: naročnik v razpisni dokumentaciji izrecno zahteva, da morajo biti vse cene na enoto in posamezne postavke ponudbenega predračuna zaokrožene na dve decimalni mesti natančno.

Ponudnik odda ponudbo, v kateri so vse cene na enoto in vse vrstice popisov del dosledno izpolnjene na dve decimalni mesti natančno. Zatakne pa se v eni izmed končnih rekapitulacij (seštevkov), kjer Excelova formula zaradi matematičnega preračuna izvrže rezultat na tri decimalna mesta natančno.

Konkurent takoj vloži zahtevo za spremembo odločitve ali zahtevo za revizijo:

»Ponudba je nedopustna, saj ponudnik ni spoštoval navodil glede zaokroževanja

Kaj storiti v takem primeru? Kako naj naročnik ubrani svojo odločitev o izbiri, ne da bi pri tem tvegal, da mu Državna revizijska komisija (DKOM) razveljavi razpis?

Prva past, ki se ji morate nujno izogniti: Ne zatrjujte računske ali nebistvene napake!

Ko se naročniki soočijo s takšnim očitkom, je njihova prva intuitivna obramba pogosto trditev, da gre zgolj za nebistveno (računsko) napako ponudnika, ki ne vpliva na dopustnost ponudbe.

To je ena največjih pasti, v katero se lahko ujame naročnik. Zakaj?

  1. Matematično ne gre za napako: Računska napaka je napaka pri izvedbi matematične operacije (npr. napačen zmnožek količine in cene na enoto). V našem primeru pa so izračuni pravilni, znesek v rekapitulaciji je matematično točen, le prikazan je z večjo natančnostjo (na tri decimalke natančno). Prikaz točnega rezultata z večjo natančnostjo pa ni računska napaka.
  2. Priznanje obstoja napake: Če se naročnik sklicuje na računsko napako, sam prizna, da ponudba vsebuje pomanjkljivost, ki jo je treba odpravljati po pravilih 89. člena ZJN-3. S tem si naročnik zapre prostor za argument, da je ponudba že v osnovi povsem skladna z razpisno dokumentacijo.

Dve možni obrambni strategiji

Če se naročnik odloči ubraniti takšno ponudbo (kar je z vidika vrednosti investicije včasih edino smiselno), mora njegova argumentacija temeljiti na dveh povsem drugih argumentih.

Strategija A: Ali je tri decimalke ustvaril naročnikov lastni Excelov obrazec?

Prva stvar, ki jo mora naročnik preveriti, je tehnična struktura predpripravljenega Excelovega predračuna, ki ga je sam posredoval ponudnikom.

Če so bile celice v rekapitulaciji zaklenjene, povezane s formulami ali nastavljene tako, da so pri seštevanju vrednosti same avtomatično ustvarile prikaz na tri decimalna mesta, ponudniku ni mogoče očitati kršitve.

Ponudnik namreč ne sme nositi negativnih posledic zaradi tehničnih nedoslednosti ali nastavitev v obrazcu, ki ga je pripravil naročnik. Če ponudnik v teh celicah sploh ni imel možnosti ročnega vnosa ali spreminjanja formatiranja celic, je izpolnil vse tisto, kar je bilo naslovljeno nanj, prikaz treh decimalk pa je tehnična lastnost naročnikovega orodja.

Strategija B: Razlika med »postavko« in »rekapitulacijo«

Če pa je ponudnik sporne vrednosti v rekapitulacijo vnesel ročno, se mora obramba osredotočiti na vsebinsko razlaganje pojmov:

  • Kaj je posamezna postavka? Postavka v popisu del je posamezna vsebinsko in cenovno opredeljena enota, ki vsebuje opis konkretnega dela, količino, enoto mere, ceno na enoto in končno vrednost. To je raven, kjer ponudnik dejansko oblikuje svojo ceno.
  • Kaj je rekapitulacija? Rekapitulacija po svoji naravi ni postavka popisa del, temveč zgolj matematični povzetek oziroma agregacija že izračunanih vrednosti skupin del. V rekapitulacijski vrstici ponudnik ne oblikuje nove cene na enoto, niti ne določa količin.

Če so bile torej vse cene na enoto v vseh dejanskih postavkah popisa del pravilno zaokrožene na dve decimalni mesti, potem ponudnik ni kršil navodil. Zahteva po zaokroževanju se namreč nanaša na oblikovanje cen (postavke), ne pa na matematične seštevke skupin del (rekapitulacija), razen če bi naročnik v razpisu izrecno zahteval zaokroževanje tudi za rekapitulacijske celice.

DKOM je nepredvidljiv, zato bodite natančni

Praksa Državne revizijske komisije (DKOM) je pri vprašanjih decimalnih mest izjemno stroga. DKOM pogosto preverja dejansko vsebino celice (torej vpisano vrednost v ozadju) in ne le vizualnega prikaza na zaslonu.

Ker je meja med ozko (formalistično) in široko (vsebinsko) razlago pojma posamezna postavka tanka, je tveganje uspešnega zahtevka za revizijo v tovrstnih primerih vedno razmeroma visoko.

Naša nasveta za prihodnje projekte:

  1. Za naročnike: Preden objavite Excelove predloge ponudbenih predračunov, jih tehnično stestirajte. Zaklenite celice s pravilnim formatiranjem (število decimalnih mest: 2) in v razpisu natančno določite, ali se zahteva zaokroževanja nanaša izključno na cene na enoto ali tudi na končne seštevke in rekapitulacije.
  2. Za ponudnike: Excel je vaš prijatelj, a lahko tudi vaš največji sovražnik. Pred oddajo ponudbe ročno preverite formatiranje vsake celice, tudi tistih, ki se izračunavajo avtomatično, saj vas lahko že ena neželena tretja decimalka stane posla. Ne bo škodilo, da za pomoč prosite AI, ki naj preveri ali je ponudbeni predračun sestavljen v skladu z zahtevami naročnika.
Posted on

Ali vse, kar je navedeno v ceniku, avtomatično postane predmet ponudbe na javnem naročilu?

V praksi javnega naročanja se srečujemo z zapletenimi tehničnimi specifikacijami, kjer naročnik zahteva dobavo določenih osnovnih naprav, hkrati pa v pogodbenih določilih predvidi možnost, da bo med izvedbo pogodbe po potrebi dokupoval dodatno oziroma izbirno opremo.

Za ta namen ponudniki v ponudbi predložijo splošne cenike ali kataloge proizvajalca, ki poleg osnovnega (nosilnega) predmeta ponudbe vsebujejo še celoten nabor opcijskih artiklov.

Nato pa naročnik pri pregledu ponudb podrobno preuči celoten priloženi cenik in od ponudnika zahteva, da predloži tehnično dokumentacijo in dokazila o skladnosti za prav vsak artikel, ki se pojavi na ceniku ali v splošnem katalogu,  torej tudi za tiste, ki sploh niso predmet osnovnega naročila in niso vključeni v ponudbeno ceno. Če ponudnik teh dokazil nima (ker jih razpis sploh ni zahteval), naročnik ponudbo izloči kot nedopustno.

Ali je takšno ravnanje naročnika zakonito? Kje je meja med dejanskim predmetom ponudbe in zgolj informativnimi prilogami?

Osnovni predmet ponudbe vs. izbirni asortiman

Za presojo dopustnosti ponudbe je treba strogo razlikovati med dvema kategorijama blaga:

  1. Dejanski predmet javnega naročila (nosilno blago): To je tisto blago, s katerim ponudnik zapira obvezne predračunske postavke, izpolnjuje naročnikove tehnične zahteve, je vključeno v končno ponudbeno ceno in je predmet ocenjevanja po merilih. Za to blago mora ponudnik seveda predložiti vsa zahtevana tehnična dokazila (prospekte, certifikate).
  2. Izbirno oziroma opcijsko blago: To je blago iz širšega prodajnega asortimana ponudnika ali proizvajalca, ki je v ponudbi (npr. v ceniku) navedeno zgolj zaradi transparentnosti oziroma za primer, če bi se v izvedbeni fazi pokazala potreba po njegovem nakupu.

Če naročnik v razpisni dokumentaciji ni izrecno in nedvoumno zahteval tehničnih dokazil za celoten izbirni asortiman, tega dokaznega bremena ne sme naknadno širiti v fazi pregleda ponudb.

Zakaj splošna dokumentacija ne določa predmeta ponudbe?

Splošna proizvajalčeva dokumentacija (navodila za uporabo, tehnični listi, katalogi) pogosto vsebuje opise celotne družine produktov, več različic iste naprave ali možne nadgradnje.

To stališče potrjuje tudi ustaljena praksa Državne revizijske komisije (npr. sklepa DKOM št. 018-365/2013 in 018-198/2021):

  • Samo dejstvo, da se določen opcijski model pojavi v priloženem splošnem prospektu ali rezervnem ceniku, še ne pomeni, da je ta model del ponujenega sistema.
  • Vsebina dejansko ponujenega predmeta se ugotavlja iz tistih dokumentov, ki so namenjeni njegovi specifični opredelitvi, predvsem iz ponudbenega predračuna (popisa del) in tehničnih specifikacij, s katerimi ponudnik neposredno jamči izpolnjevanje zahtev.

Če bi veljalo obratno, bi prišli do pravno nevzdržnih in neživljenjskih situacij, kjer bi ponudniki morali dokazovati tehnično skladnost za vsak vijak, nadomestni del ali opcijski dodatek, ki se naključno pojavi v obsežni proizvajalčevi dokumentaciji, kar bi povsem onemogočilo izvedbo postopkov.

Nauki za prakso

Da bi preprečili nesporazume in nepotrebno izločanje ekonomsko najugodnejših ponudb, svetujemo naslednje:

Za ponudnike:

  • Jasno označite vsebino: Ko v ponudbo priložite splošni cenik ali katalog, v njem izrecno in vidno označite (npr. z opombo »nosilno« ali »izbirno«), kateri artikli dejansko predstavljajo predmet ponudbe in kateri so zgolj opcijski.
  • Povežite cenik s predračunom: Cene nosilnih artiklov v ceniku morajo biti popolnoma usklajene s tistimi v ponudbenem predračunu, kar naročniku omogoča takojšnjo identifikacijo ponujenega predmeta.

Za naročnike:

  • Ocenjujte tisto, kar kupujete: Presojo dopustnosti ponudbe omejite na tiste artikle, s katerimi ponudnik neposredno izpolnjuje vaše tehnične zahteve in ki so del končne ponudbene cene.
  • Jasno oblikujte zahteve: Če želite že v fazi ponudbe preverjati tehnično skladnost opcijskega blaga, morate to v razpisni dokumentaciji zahtevati jasno, natančno in nedvoumno. Nejasnih določb v fazi pregleda ponodb ne smete razlagati v škodo ponudnikov.
Posted on

Ali se javnim naročnikom splača čakati na sodbo, namesto da bi sklenili aneks?

Spoštovane bralke in bralci,

kako pogosto ste v praksi doživeli, da javni naročnik ni želel skleniti aneksa za dodatno plačilo ali naročilo dodatnih del, čeprav je izvajalec dela že izvedel, in se je raje pustil tožiti?

Logika, ki stoji za tem, je na videz preprosta. Naročniki se bojijo, da bi s sklenitvijo aneksa kršili 95. člen ZJN-3 (nedovoljena sprememba pogodbe). Če pa odločitev o plačilu sprejme sodišče ali organ za reševanje sporov (npr. Komisija za preprečevanje sporov KRS ali KIRS po FIDIC pogodbi), se šteje, da naročnik ni povzročil kršitve (prostovoljno), temveč ga je k temu prisililo sodišče.

Ta način razmišljanja je v Sloveniji zelo pogost in povzroča izjemno pasivnost pri aktivnem upravljanju gradbenih in drugih projektov. Zastavlja pa se vprašanje ali je takšno ravnanje sploh zakonito in gospodarno?

1. Sprememba pogodbe o izvedbi javnega naročila po ZJN-3

Možnosti za spremembo javno-naročniške pogodbe so omejene in natančno določene v 95. členu ZJN-3. Pri tem je ključno razumeti, da izraz sprememba zajema vsakršno odstopanje od prvotno dogovorjenih določil (tako navzgor kot navzdol):

  • povišanje ali znižanje pogodbene cene,
  • povečanje ali zmanjšanje obsega del,
  • sprememba tehničnih specifikacij ali kakovosti materialov,
  • podaljšanje ali skrajšanje rokov.

Namen teh omejitev je preprečiti obid pravil javnega naročanja in zaščititi temeljna načela transparentnosti ter enakopravne obravnave.

Nevarnost konkludentnih sprememb

Do spremembe pogodbe lahko pride pisno (z aneksom), ustno ali s konkludentnim ravnanjem (z dejanji ali opustitvami). V praksi je prav slednje najbolj tvegano. Če naročnik ve za odstopanje od pogodbe s strani izvajalca, pa temu ne nasprotuje, temveč dela sprejema in plačuje, de facto konkludentno spreminja pogodbo brez pisne podlage, kar pomeni resno pravno tveganje.

2. Sklepanje sodnih poravnav: Ali so varnejše od aneksov?

Sodišče EU je v odmevni zadevi Finn Frogne (C-549/14) jasno odločilo, da vsebinska sprememba pogodbe, dosežena v okviru sodne ali izvensodne poravnave, se presoja po enakih kriterijih kot vsak navaden aneks.

Sodna poravnava ima sicer učinek pravnomočne sodbe, vendar z vidika javnonaročniškega prava ne more biti izgovor za obid pravil. Poravnava, s katero se spremenijo bistveni elementi pogodbe, je dopustna le, če izpolnjuje pogoje iz 95. členu ZJN-3 (npr. nepredvidene okoliščine, dodatna dela do določenega odstotka vrednosti ipd.).

3. Ali odločitve Komisij za reševanje sporov (KRS) po FIDIC-u pomenijo spremembo pogodbe?

KRS je pogodbeno dogovorjen organ za alternativno reševanje sporov in nima statusa državnega ali arbitražnega sodišča. Njegova odločitev je za stranki zavezujoča, razen če katera od njiju ne vloži obvestila o nezadovoljstvu in sproži arbitraže.

Z vidika ZJN-3 moramo odločitve KRS razdeliti na dve skupini:

  1. Uresničitev vnaprej predvidenih možnosti: Če KRS zgolj ugotovi pravico izvajalca, ki že izhaja iz prvotne pogodbe (npr. povišanje cene zaradi valorizacijske klavzule), ne moremo govoriti o nedopustni spremembi pogodbe.
  2. Uvedba novih obveznosti: Če KRS izvajalcu prizna plačilo za dodatna dela, ki v pogodbi niso bila predvidena, to vsebinsko pomeni spremembo razmerja.

Nevarnost naročnikovega molka

Če naročnik odločitev KRS sprejme pasivno in ne sproži arbitraže (čeprav bi jo lahko), lahko z opustitvijo svoje dolžne skrbnosti dejansko poda tiho soglasje k nezakoniti spremembi pogodbe. Odločitev KRS, enako kot sodna poravnava, ne more biti obid zakonskih določb 95. člena ZJN-3.

4. Kdaj dejansko pride do kršitve 95. člena ZJN-3?

Slovenski naročniki pa se premalo zavedajo naslednjega ključnega dejstva:

Kršitev 95. člena ZJN-3 ne nastane takrat, ko sodišče, arbitraža ali KRS izda odločbo o plačilu. Kršitev nastane v trenutku, ko so nastopile okoliščine (izvedba dodatnih del brez postopka), s katerimi je naročnik z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo dopustil spremembo pogodbe.

Morebitna kasnejša sodba te kršitve ne sanira. Še več, s čakanjem na sodbo naročnik povzroči dodatno in povsem nepotrebno škodo javnim sredstvom.

Ne drži torej splošno prepričanje, da je za javnega naročnika bolj varno, da se pusti tožiti in da plača po sodbi ali arbitražni odločbi. Sodba zgolj potrdi neko ravnanje naročnika (da je denimo naročil dodatna dela), ne sanira pa morebitne (ne)zakonitosti njegove odločitve.

5. Negospodarnost, obresti in tveganje kazenske odgovornosti

Čakanje na sodbo z namenom iskanja varnosti namreč neposredno krši načelo gospodarnosti iz 4. člena ZJN-3.

  • Računsko sodišče v svojih revizijah redno opozarja, da plačevanje zamudnih obresti in sodnih stroškov zaradi neutemeljenega zavračanja jasnih obveznosti predstavlja negospodarno rabo javnih sredstev.
  • Če odgovorna oseba naročnika ve (npr. na podlagi mnenja nadzornega organa ali inženirja), da so bila dodatna dela izvedena in so bila potrebna, pa podpis aneksa zavrne zgolj zaradi lastnega strahu pred odločanjem, lahko takšno ravnanje izpolnjuje elemente kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1) ali oškodovanja javnih sredstev (257.a člen KZ-1).
  • Naročnik, ki prejme korist (izvedena dela), jo uporablja, hkrati pa sili izvajalca v dolgotrajen sodni postopek, krši temeljna obligacijska načela (5. člen OZ) in zlorablja svoje pravice.

Zaključek: Pasivnost ni strategija

Zmotno je prepričanje, da je sodna sodba za odgovorno osebo naročnika bolj varna od pravočasnega odločanja.

Vztrajanje pri sodnem reševanju sporov, za katere je že vnaprej jasno, da so utemeljeni, je draga in škodljiva oblika negospodarnega ravnanja. Naročnik s prelaganjem odgovornosti na sodišče ne izbriše dejstva, da je do spremembe pogodbe prišlo že v trenutku izvedbe del. Pasivnost in odlašanje nista strategiji upravljanja projektov, temveč pomenita opustitev dolžne skrbnosti, ki jo na koncu z visokimi obrestmi plačamo vsi davkoplačevalci.

Zato je bistveno boljše od tega, da se naročniki pustijo tožit ravnanje, ki je usmerjeno k obrazložitvi, zakaj je neko ravnanje naročnika dopustno in skladno s 95. členom ZJN-3.

Posted on

Nova novela GZ-1A: Konec verižnih neplačil ali začetek popolnega kaosa v gradbeništvu?

V gradbenih kuloarjih se je pojavil predlog novele Gradbenega zakona (GZ-1A), ki obeta tektonske premike na področju zaščite podizvajalcev in plačilne discipline. Namen je sicer plemenit (kdo ne bi podprl zaščite najšibkejših v verigi?), a kot odvetnica, ki vsakodnevno rešuje zagate gradbenih projektov, moram opozoriti na pasti, ki se skrivajo v teh rešitvah.

Predlog zaščito podizvajalcev, ki jo poznamo iz javnih naročil (ZJN-3), prenaša neposredno v javnopravni GZ-1 in jo širi na vse (tudi povsem zasebne) gradbene projekte.

Kaj prinaša predlog in zakaj zvonijo rdeči alarmi?

1. Avtomatična solidarna odgovornost investitorja in glavnega izvajalca
Predlog navaja, da je investitor zavezan plačati podizvajalcu, tudi če je glavnemu izvajalcu za to isto delo že plačal. V praksi to pomeni, da bi lahko investitor – tudi posameznik, ki gradi hišo – plačal dvakrat! Obstoječi 631. člen OZ, ki investitorja varuje pred dvojnim plačilom, je po tem predlogu povožen. Posledica? Kdorkoli bo želel graditi, bo raje zadrževal plačila, ker nikoli ne bo vedel, kdaj bo dobil račun še od podizvajalca.

2. Neposredno plačilo mimo volje glavnega izvajalca
Predlog določa, da “glavni izvajalec neposrednega plačila ne more preprečiti”. Kaj pa, če je podizvajalec delo opravil slabo, z napakami? Kaj, če ima glavni izvajalec do njega utemeljen zahtevek za odpravo napak, pogodbeno kazen ali pa pobot? Brez obvezne tripartitne potrditve (izvajalec, podizvajalec, investitor) se na široko odpirajo vrata zlorabam.

3. Obvezen fiduciarni račun za projekte nad 100.000 EUR
Vsak, ki bo gradil malo večjo hišo, bo moral odpreti fiduciarni račun. Ali slovenski bančni sistem sploh ponuja poceni in hitro dostopne produkte za takšne namene? Trenutno ne. To bo le še podaljšalo in bistveno podražilo projekte.

Kaj pa je v predlogu pozitivnega?

Predlog vpeljuje ničnost klavzul “pay-when-paid” (plačam ti, ko mi plača investitor) in omejuje roke plačila na 30 dni. To je dobrodošel korak za zaščito likvidnosti manjših podjetij.

Sklep

Gradbeni zakon je upravni predpis (ureja pogoje za gradnjo in dovoljenja). Urejanje obligacijskih razmerij in solidarne odgovornosti tukaj, namesto v Obligacijskem zakoniku, bo ustvarilo pravno nepreglednost.

Če želimo resnično pomagati podizvajalcem, moramo predlog nujno uskladiti z OZ (vpeljava potrjenih situacij) in natančno definirati izvedljivost fiduciarnih računov. Brez tega ne bomo rešili problema neplačil, ampak bomo ustvarili tisoče novih sodnih sporov in destimulirali zasebne investicije.

Kakšno pa je vaše mnenje? Smo pripravljeni na takšen nadzor nad vsako fasado ali streho?


RDEČA in RUMENA knjiga FIDIC sta v našem okolju vse pogosteje uporabljeni gradbeni pogodbi, kar ni presenetljivo, saj je zanju značilno, da sta koherentni, da celostno urejata večino, če ne skoraj vseh dilem, ki utegnejo nastati med gradnjo, ter da pravično in enakopravno razporedita tveganje gradnje med obe pogodbeni stranki.

Knjigo lahko sedaj kupite tudi na naši spletni strani na tej povezavi.