V praksi javnega naročanja se gospodarski subjekti pogosto srečujejo s situacijo, ko naročnik kljub obstoječemu dinamičnemu nabavnemu sistemu ali celo veljavnemu okvirnemu sporazumu objavi nov odprti postopek za isti predmet naročanja. Takšno ravnanje med ponudniki upravičeno sproži negotovost in vprašanje o dopustnosti takšnega obvoda. Odgovor na vprašanje ali je to zakonito pa ni enoznačen, saj je v celoti odvisen od temeljne razlike v pravni naravi obeh institutov.

Pravna narava dinamičnega nabavnega sistema (DNS)

Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) v 49. členu določa, da naročnik lahko uporabi dinamični nabavni sistem, kar kaže na njegovo naravo fakultativnega instrumenta. Ne gre za pogodbeno razmerje, temveč za posebno tehniko naročanja, ki deluje kot odprt seznam predhodno usposobljenih ponudnikov. Ker zakonodaja njegove uporabe ne zapoveduje kot izključne, naročnik praviloma ni pogodbeno zavezan, da bo vsa naročila določenega predmeta oddal znotraj vzpostavljenega sistema.

Posledično je naročniku dovoljeno, da za isti predmet izvede nov, ločen postopek, vendar njegova diskrecijska pravica pri tem ni neomejena. Vsako takšno odločitev mora namreč presojati v luči temeljnih načel javnega naročanja, kot so načelo gospodarnosti, zagotavljanja konkurence, transparentnosti in enake obravnave ponudnikov. Naročnik mora biti sposoben utemeljiti, zakaj je izvedba novega postopka zanj gospodarsko učinkovitejša ali kako drugače primernejša. Pravna tveganja se povečajo, če se je naročnik v lastni dokumentaciji za vzpostavitev sistema sam zavezal k izključni uporabi, saj ga v tem primeru vežejo lastna pravila.

Pravna narava okvirnega sporazuma (OS)

Pravna narava okvirnega sporazuma je diametralno drugačna. Za razliko od DNS, ki je zgolj kvalifikacijski mehanizem, je okvirni sporazum po svojem bistvu pogodba. S sklenitvijo okvirnega sporazuma po predhodno izvedenem »konkurenčnem« postopku naročnik in izbrani gospodarski subjekti vstopijo v zavezujoče pogodbeno razmerje. Naročnik se v njem zaveže, da bo v dogovorjenem obdobju naročila, ki so predmet sporazuma, oddajal izključno partnerjem iz tega zaprtega kroga in pod vnaprej določenimi pogoji.

Kakršenkoli poskus naročnika, da bi za isti predmet izvedel nov postopek zunaj veljavnega okvirnega sporazuma, zato ne predstavlja zgolj kršitve načel javnega naročanja, temveč pomeni neposredno kršitev pogodbene obveznosti. Takšno ravnanje popolnoma izniči legitimna pričakovanja ponudnikov, ki so si v konkurenčnem boju zagotovili ekskluziven položaj. Posledično imajo ponudniki v okvirnem sporazumu na voljo bistveno močnejša pravna sredstva. Poleg vložitve zahtevka za revizijo zoper novi postopek, za katerega je vprašanje ali bi lahko bil uspešen (o tem več kdaj v prihodnosti), jim kršitev pogodbe odpira tudi možnost uveljavljanja odškodninske odgovornosti naročnika.

Zaključek

Ključna distinkcija torej leži v naravi zaveze: dinamični nabavni sistem ustvarja proceduralno pričakovanje sodelovanja, medtem ko okvirni sporazum vzpostavlja trdno pogodbeno pravico do izključnosti. Razumevanje te razlike je bistvenega pomena za vse udeležence v postopkih javnega naročanja, saj jasno opredeljuje meje naročnikove avtonomije in določa obseg pravnega varstva, ki ga uživajo gospodarski subjekti.