Mesec: maj 2024

Kako ravnati v primeru, ko naročnik izda odločitev o priznanju sposobnosti, s katero nobenemu od treh prijaviteljev ne prizna sposobnosti, zahtevek za revizijo vložita le dva prijavitelja in sta uspešna, tretji prijavitelj pa je pasiven?

Ali je odločitev o nepriznanju sposobnosti tretjega, pasivnega prijavitelja postala pravnomočna in dokončna? NE

Ali lahko naročnik z novo odločitvijo sposobnost prizna tudi temu tretjemu, pasivnemu prijavitelju? DA.

Zakaj?

Četudi z odločitvijo o zahtevku za revizijo pride (le) do (delne) razveljavitve prve odločitve o priznanju sposobnosti, to vpliva na celotno odločitev in ne le na dele v katerih sta vlagatelja z zahtevkoma za revizijo uspela. Tudi delna razveljavitev odločitve namreč prepreči nastop pravnomočnosti prve odločitve o priznanju sposobnosti v delu, v katerem ni bila razveljavljena, tj. tudi v delu, ki se nanaša na (ne)priznanje sposobnosti tretjega, pasivnega prijavitelja.

Državna revizijska komisija je v odločitvi 018-266/2014 pojasnila, da je postopek javnega naročanja razdeljen na več faz. Faza pregleda in ocenjevanja ponudb je zaključena, ko naročnik presodi pravilnost in primernost ponudb vseh sodelujočih ponudnikov. Šele zaključek faze pregleda in ocenjevanja ponudb predstavlja podlago za začetek naslednje faze postopka javnega naročanja (npr. sprejem odločitve, pogajanja). Kot je navedla Državna revizijska komisija, odločitev naročnika o pravilnosti in primernosti ponudb sodelujočih ponudnikov postane pravnomočna šele po naročnikovi odločitvi o pravilnosti in primernosti vseh predloženih ponudb in po izčrpanem pravnem varstvu. Državna revizijska komisija je tudi v odločitvi 018-021/2024 zavzela enako stališče in pojasnila, da »čeprav je naročnik prvo odločitev o priznanju sposobnosti v posameznih točkah izreka razdelil na več ločenih odločitev o statusu posameznih prijaviteljev, ta ne predstavlja treh ločenih in samostojnih odločitev o (ne)priznanju sposobnosti (vsakemu od njih), ki bi se osamosvojile in zaživele samostojno pravno življenje, pač pa predstavlja enotno odločitev o tem, katerim prijaviteljem se sposobnost (ne)prizna. Ker mora naročnik pri pregledu prijav ravnati skladno z načelom enakopravne obravnave ponudnikov, mora zagotoviti, da v fazi pregledovanja prijav med kandidati ni razlikovanja. Da bi naročnik gospodarske subjekte, ki so v enakih položajih, lahko enako obravnaval, mora imeti možnost svojo odločitev o (predhodni) oceni skladnosti prijav z zahtevami naročnika in posledično odločitev o priznanju sposobnosti posameznemu kandidatu spremeniti (zoper to spremenjeno odločitev pa ima ta kandidat zagotovljeno pravno varstvo). Iz navedenega izhaja, da (delna) razveljavitev prve odločitve o priznanju sposobnosti tako ni preprečila pravnomočnosti prve odločitve o priznanju sposobnosti le v delih, v katerih sta vlagatelja z zahtevkoma za revizijo uspela, pač pa je preprečila nastop pravnomočnosti prve odločitve o priznanju sposobnosti tudi v delu, v katerem ni bila razveljavljena, tj. tudi v delu, ki se nanaša na nepriznanje sposobnosti tretjega, pasivnega prijavitelja.«

Ampak, ali ne velja subsidiarna uporaba določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?

Ne, v tem primeru ne.

Zakaj?

Odločitev o priznanju sposobnosti predstavlja odločitev, sprejeto v postopku oddaje javnega naročila, ki ga ureja Zakon o javnem naročanju (ZJN-3). Subsidiarno uporabo pravdnega postopka pa predvideva Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), torej se ZPP subsidiarno uporablja pri vprašanjih, ki jih ureja drug zakon.

V procesu javnega naročanja je potrjevanje referenc ključnega pomena, saj zagotavlja verodostojnost in zanesljivost ponudnikov pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Referenčna potrdila služijo kot dokazilo o sposobnosti izvajalcev, da so pretekla dela izvedli kvalitetno in v skladu s pogodbenimi zahtevami.

Zakonodajni okvir in praksa

Po zakonu o javnem naročanju in obligacijskem pravu morajo naročniki izdati referenčna potrdila, če izvajalec uspešno izpolni svoje obveznosti. Ta zahteva ni le pravna formalnost, temveč temelji na načelih poštenega poslovanja, dobrih poslovnih običajev in nenazadnje tudi na preprečevanju zlorabe pravic.

Diskrecijska pravica ali dolžnost?

V praksi se pogosto pojavi vprašanje, ali je izdaja referenčnega potrdila zgolj diskrecijska pravica naročnika. Pravna praksa kaže, da naročniki ne smejo arbitrarno zavračati izdaje potrdil, če ni objektivnih razlogov, ki bi takšno zavrnitev upravičevali. Odklonitev brez utemeljenih razlogov ne le da škodi izvajalcu, ki se poteguje za nove projekte, temveč lahko predstavlja tudi pravno sporno ravnanje.

Posledice za izvajalce in naročnike

Zavrnitev izdaje potrdila brez veljavnih razlogov lahko vodi do odškodninskih zahtevkov zaradi poslovne škode, ki izvajalcu nastane, ker ne more dokazati svoje usposobljenosti za izvedbo podobnih del v drugih postopkih javnega naročanja. Ta problematika izpostavlja potrebo po transparentnosti in objektivnosti v postopkih javnega naročanja.

Skladnost z dobrimi praksami

Naročniki bi morali pri svojem delovanju upoštevati ne samo zakonodajo, temveč tudi etične standarde in načela enakopravnega obravnavanja, kar pomeni, da morajo enakopravno obravnavati vse ponudnike, ne samo med postopkom izbire, temveč skozi celoten proces izvajanja pogodbe in pri ugotavljanju izidov.

Skrbno in pravično upravljanje referenčnih potrdil je torej ne le zakonska obveza, ampak tudi ključni element za zagotavljanje pravičnosti in transparentnosti v javnem naročanju, ki krepi zaupanje med udeleženci in prispeva k boljši kakovosti izvedenih del.

Projektanti so pomembni udeleženci pri gradnji objekti – na podlagi njihove dokumentacije namreč izvajalec izvaja gradbena dela, zato v tem smislu določajo, kako in na kakšen način bo objekt zgrajen. Posledično imajo napake, ki jih pri pripravi dokumentacije naredijo projektanti, lahko pomembne in daljnosežne posledice, saj se večkrat lahko manifestirajo šele na objektu.

Projektantska pogodba je po svoji naravi podjemna pogodba. Ker projektant (običajno) svojo pogodbeno obveznost izpolni z izročitvijo projektne dokumentacije, bi v skladu s pravili podjemne pogodbe praviloma veljalo, da mora naročnik očitne napake grajati ob prevzemu (tj. ob izročitvi projektne dokumentacije), medtem ko bi bila projektantova jamčevalna odgovornost za skrite napake omejena na dve leti po izdelavi projektne dokumentacije.

Glede na to, da se v praksi skrite napake projektne dokumentacije večkrat pokažejo šele med gradnjo objekta ali celo po zaključku gradnje, do česar pogosto pride kasneje kot v dveh letih od izdelave projektne dokumentacije, klasična pravila o jamčevanju za napake pri podjemni pogodbi za učinkovito zaščito naročnikovega interesa ne bi zadoščala.

Zato za projektantsko pogodbo pravimo, da je atipična podjemna pogodba – atipičnost projektantske pogodbe se kaže predvsem v tem, da se končni interes naročnika s prejemom projektne dokumentacije še ne izčrpa; projektna dokumentacija za naročnika ni končni izdelek, ki bi služil samemu sebi, temveč projekt naročniku rabi za potrebe poznejše gradnje objekta.

Napaka na objektu, ki je posledica napake v projektu, je zato znotraj premoženjskega interesa, ki mu je naročnik sledil ob naročilu projekta. Ker pa se takšna napaka manifestira šele po izgradnji objekta, pa projektant zaradi kratkih jamčevalnih rokov za takšno napako ne more odgovarjati v okviru (splošnih) jamčevalnih zahtevkov podjemne pogodbe (saj bi to v praksi pogosto pomenilo, da zaradi oddaljenosti gradnje za napake niti ne bo odgovarjal), temveč takšna napaka predstavlja posebno obliko poslovne odškodninske odgovornosti, in sicer odgovornost za škodo zaradi zaupanja.

Ker se takšna škoda po naravi stvari pokaže šele, ko je objekt zgrajen, so prilagojeni tudi roki za njeno uveljavljanje. Kot presečni trenutek, od katerega je treba šteti začetek teka rokov za uveljavljanje škode zaradi zaupanja, je treba šteti prevzem opravljenega posla, ki pri projektantski pogodbi ni prevzem projektne dokumentacije, temveč prevzem zgrajenega objekta, rok, v katerem se mora napaka pojaviti, pa je za napako v solidnosti gradnje deset let, za druge (»navadne«) napake pa dve leti od tega presečnega trenutka.

Projektanti se morajo te odgovornosti zavedati in jo ustrezno zavarovati, saj je njihova odgovornost lahko bistveno večja in daljnosežna, kot kaže na prvi pogled.