Sodišče Evropske unije priprlo vrata kitajskim in turškim podjetjem

Gradbena podjetja iz tretjih držav lahko oddajajo ponudbe na javna naročila v Evropski uniji, vendar se ne morejo pritožiti, če niso izbrana, tudi če je njihova ponudba najugodnejša.

Številne slovenske gradbene družbe so zaskrbljene, da bi podjetja iz držav, kot sta Turčija in Kitajska, prevzela najboljše in največje gradbene projekte v Sloveniji. Vse pogosteje se pojavljajo vprašanja, ali imajo ta podjetja, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, enake možnosti kot domači ponudniki, še zlasti v postopkih javnih naročil. To vprašanje postaja vse bolj aktualno, saj se v zadnjih letih povečujejo naložbe in sodelovanje podjetij iz teh držav v slovenskem gradbeništvu. Ali so skrbi slovenske gradbene industrije upravičene?

O tem vprašanju je zadnje mesece odločalo sodišče Evropske unije na zahtevo višjega upravnega sodišča na Hrvaškem. To sodišče je odločalo o tožbi v zvezi z javnim naročilom za gradnjo železniške infrastrukture na Hrvaškem, v katerem je turško podjetje Kolin Inşaat Turizm Sanayi ve Ticaret AȘ vložilo revizijski zahtevek in pozneje še tožbo. Čeprav je bila tožba vložena z namenom, da se razveljavi dopustnost izbranega ponudnika Strabag, se je začelo sodišče Evropske unije predhodno ukvarjati z vprašanjem, ali turško podjetje sploh ima pravico do vlaganja pravnih sredstev v postopkih javnega naročanja v Evropski uniji. Sodišče Evropske unije se je postavilo na stališče, da gradbena podjetja iz tretjih držav te pravice nimajo.

Katere so tretje države

Evropska unija ima sklenjene mednarodne sporazume, kot je sporazum Svetovne trgovinske organizacije o vladnih naročilih (GPA) in nekatere podobne sporazume, s katerimi zagotavlja enak dostop gospodarskim subjektom Evropske unije do javnih naročil v tretjih državah (in obrnjeno). Vendar pa obstajajo države, ki z Evropsko unijo takšnega sporazuma nimajo podpisanega. Med njimi sta tudi Turčija in Kitajska. Kljub temu pa v zadnjem obdobju gradbena podjetja iz teh dveh držav kažejo veliko zanimanja za gradbene projekte v Evropski uniji, tudi v Sloveniji.

Laično razmišljanje gradbenih izvajalcev je bilo naslednje. Ni pošteno, da se podjetjem iz držav, kjer podjetja iz Evropske unije ne morejo konkurirati pod enakimi pogoji z domačimi podjetji, zagotovi enakopravna obravnava v Evropski uniji. To bi pomenilo, da so turška in kitajska podjetja v Evropski uniji bistveno bolje obravnavana kot evropska podjetja v Turčiji in na Kitajskem. Interes slovenskih gradbincev je, da se tem podjetjem, ki tudi zaradi njihovih državnih pomoči konkurirajo z nižjimi cenami od evropskih, vzame pravica do konkuriranja pri evropskih javnih naročilih oziroma da se jim oddajanje ponudb prepove.

Po drugi strani pa se pojavlja tudi naslednja skrb naročnikov. Pri večjih javnih naročilih zmogljivosti domačih gradbincev ne zadostujejo za kakovostno in pravočasno izvedbo. Še zlasti ko je naročnik vezan na kratke, celo nerealno kratke roke za porabo sredstev Evropske unije.

Kaj je odločilo sodišče Evropske unije

Ponudniki iz tretjih držav nimajo pravice vlagati revizijskih zahtevkov zaradi kršitve določb ZJN-3 ali zaradi kršitve določb evropske javnonaročniške direktive. Tako de facto nimajo možnosti ugovora zoper morebitno odločitev javnega naročnika, da takšnih ponudnikov v postopku javnega naročanja ne izbere. Zakaj?

Sodišče Evropske unije je o vprašanju upravičenosti ponudnikov iz tretjih držav do pravnega varstva v postopkih javnega naročanja v državah članicah Evropske unije odločalo samoiniciativno kot o predhodnem vprašanju, preden bi se lotilo argumentov, ki jih je turško podjetje očitalo hrvaškemu javnemu naročniku v zvezi z nepopolnostjo ponudbe ponudnika Strabag. Sodišče Evropske unije se je postavilo na stališče, da ponudniki iz tretjih držav, ki z Evropsko unijo nimajo sklenjenih ustreznih sporazumov, nimajo pravice do enakopravne obravnave po javnonaročniški evropski direktivi in nacionalnih javnonaročniških zakonih. Sodišče je v 45. točki sodbe v zadevi C652/22 (v zadevi Kolin Inşaat Turizm Sanayi ve Ticaret AȘ proti Državna komisija za kontrolu postupaka javne nabave) zapisalo naslednje: pravo Evropske unije nasprotuje temu, da bi se ti gospodarski subjekti v okviru sodelovanja v javnonaročniškem postopku sklicevali na javnonaročniško direktivo Evropske unije in tako zahtevali enako obravnavanje svoje ponudbe glede na ponudbe ponudnikov iz držav članic in ponudbe ponudnikov iz tretjih držav.