Povišanje cen v gospodarskih pogodbah zaradi vojne v Iranu

Brez večjih težav bi dosegli splošno soglasje glede dejstva, da trenutno geopolitično dogajanje predstavlja ekstremne okoliščine, ki presegajo okvire običajnega in pričakovanega tveganja. Težave pa nastopijo v trenutku, ko se razprava prevesi v subjektivno in pogosto pristransko ocenjevanje obsega dejanskih posledic, ki jih je zaradi teh dogodkov utrpela druga pogodbena stranka. Paradoksalno je, da v slovenskem prostoru brez zadržkov priznavamo neizogiben vpliv globalnih pretresov na svetovno gospodarstvo, ko pa je treba te iste učinke aplicirati na konkretna pogodbena razmerja, hitro naletimo na številne argumente, s katerimi se poskuša odgovornost v celoti prevaliti na drugo pogodbeno stran. Kar naenkrat se pojavijo trditve o tem, kako bi izvajalec ali dobavitelj vse te okoliščine moral in mogel predvideti, se jim z večjo mero skrbnosti izogniti ali pa zgolj z boljšo organizacijo dela nevtralizirati nastalo škodo. Zato po mojem mnenju vprašanje utemeljenosti zahtevkov izvajalcev in dobaviteljev do povišanja cen v gospodarskih pogodbah zaradi ekstremnih geopolitičnih dogodkov sodi med tista (pravna) vprašanja, ki ne bi smela biti prepuščena subjektivni presoji vsakega posameznega naročnika, temveč bi jih bilo treba urejati sistemsko, z jasnimi panožnimi smernicami ali enotnimi pravnimi standardi, ki bi v negotovih razmerah zagotavljali večjo pravno varnost.

Abrahamsonov princip prenosa tveganj

Analiza vplivov vojne v Iranu kaže na širok spekter prizadetih panog, pri čemer se učinki prelivajo skozi različne kanale, od neposrednih stroškovnih šokov, do kompleksnih logističnih in garancijskih (ali zavarovalniških) mehanizmov. Pri vprašanju, katera pogodbena stranka bi morala nositi ta tveganja, pride v poštev abrahamsonov princip, po katerem naj tveganje nosi tista stranka, ki a) ima nadzor nad nastankom tveganja (ga lahko prepreči); b) lahko najbolje obvladuje posledice tveganja (ga lahko ublaži); c) lahko tveganje zavaruje ali ga prenese naprej po najnižji ceni oziroma d) ima največji ekonomski interes, da se tveganje ne uresniči. Če torej sledimo Abrahamsonovemu principu, je jasno, da tveganja ekstremnih geopolitičnih dogodkov ne more nositi izvajalec, saj nima nobene možnosti vpliva na te dogodke ali njihove ekonomske posledice. V takšnih primerih tveganje postane nevtralno ali pa preide na naročnika, saj je on tisti, ki si želi končni projekt in mora zanj plačati njegovo realno tržno vrednost v trenutnih razmerah.

Razmejitev med valorizacijo in izrednimi stroškovnimi šoki

V slovenski pravni in poslovni praksi pogosto prihaja do napačnega enačenja splošne inflacije z izrednimi podražitvami določenih specifičnih elementov v posameznih panogah. Naročniki se nemalokrat sklicujejo na dogovorjene valorizacijske klavzule (npr. vezavo na indeks GZS ZGIGM ali indeks cen življenjskih potrebščin), da te že vključujejo vsa tržna nihanja, vendar pa je takšno sklepanje pravno in ekonomsko pomanjkljivo.

Namen valorizacijskih klavzul je ohranjanje realne vrednosti denarne obveznosti skozi čas oziroma zaščita pred splošnim upadom kupne moči denarja (inflacija). Te klavzule so zasnovane za delovanje v normalnih, predvidljivih gospodarskih razmerah, kjer cene rastejo postopoma. Vojna v Iranu pa ni povzročila inflacije v klasičnem smislu, temveč specifičen stroškovni šok, ki je cene ključnih surovin (energentov, bitumna, jekla) dvignil daleč nad splošno stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin oziroma nad rastjo, ki bi jo povzročilo poviševanje realne vrednosti denarja v času.

Civilnopravna razmerja praviloma temeljijo na načelu načelo monetarnega nominalizma, ki ga določa 371. člen Obligacijskega zakonika (OZ). To načelo narekuje, da je dolžnik dolžan plačati toliko denarnih enot, na kolikor se glasi obveznost. Brez monetarnega nominalizma bi bila vsaka pogodba nenehno podvržena preračunavanju, koliko je treba za neko storitev ali blago plačati, kar bi ohromilo gospodarski promet. Monetarni nominalizem s seboj prinaša tveganje običajne inflacije. Stranki ob sklenitvi pogodbe zavestno (ali molče) sprejemata dejstvo, da se vrednost denarja sčasoma nekoliko zniža. To tveganje se obvladuje z vnaprej dogovorjeno valorizacijo. Če se stranki zanjo ne odločita, velja, da je upnik tveganje inflacije prevzel nase (pravilo fiksnosti cen).