Kako v Sloveniji najpogosteje uporabljamo strokovni dialog?
V praksi javnega naročanja se institut predhodnega preverjanja trga (pogosto poimenovan tudi strokovni dialog) po 64. členu Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) najpogosteje uporablja v strogo pragmatične in ozko usmerjene namene. Naročniki se nanj zanašajo predvsem takrat, ko se znajdejo v informacijskem primanjkljaju pri določanju ocenjene vrednosti javnega naročila ali pa ko morajo preveriti osnovno dostopnost rešitev na trgu, da bi sploh lahko oblikovali zakonite in izvedljive tehnične specifikacije.
Čeprav sta to povsem legitimna in koristna razloga za uporabo strokovnega dialoga, pa ima ta institut še bistveno večji in pomembnejši potencial. Javno naročanje namreč ni več zgolj administrativni proces nakupovanja, temveč postaja eno ključnih strateških orodij države in lokalnih skupnosti za doseganje širših družbenih ciljev, kjer lahko predhodno preverjanje trga nastopi kot nepogrešljiv zaveznik naročnikov pri izvajanju zelenega javnega naročanja (ZeJN) in pri prehodu v krožno gospodarstvo.
Naročniki imajo pri implementaciji trajnostnih vidikov v razpisno dokumentacijo pogosto dilemo, kako postaviti ambiciozne okoljske zahteve, ne da bi pri tem postavili pogoje, ki jih trg (še) ne more izpolniti, ali neupravičeno omejili konkurenco in tvegali neuspešen postopek, predvsem zato, ker bodo dobili nesprejemljivo drage ponudbe?
Uporabnost strokovnega dialoga pri prehodu v zeleno in krožno javno naročanje
64. člen ZJN-3 javnim naročnikom morda lahko omogoči varno, transparentno in interaktivno pot iz opisane zadrege. Strokovni dialog z gospodarskimi subjekti pred uradnim začetkom postopka je idealna priložnost, da naročnik preveri primere dobre prakse, ideje, ki jih imajo ponudniki, način razmišljanja ponudnikov v zvezi s tehničnimi rešitvami, ki bi zadostile zahtevam iz Uredbe o zelenem javnem naročanju, ipd … Namesto ugibanja lahko naročnik v odprtem dialogu s ponudniki ugotovi, kateri mehanizmi krožnega gospodarstva so v praksi že izvedljivi, katere inovativne trajnostne materiale je mogoče uporabiti namesto tradicionalnih ter kakšni so aktualni primeri dobrih praks v industriji, ki se jih morda poslužujejo v tujini ali v zasebnem sektorju.
Skozi predhodno raziskavo trga lahko naročnik preveri zrelost ponudnikov za dobavo zelenih rešitev ter skupaj z njimi sooblikuje zahteve, ki bodo hkrati ekološko napredne, ekonomsko vzdržne in tehnično izvedljive, predvsem pa bodo imele sprejemljivo ponudbeno ceno. V nadaljevanju članka bomo zato podrobneje razčlenili, zakaj bi moral strokovni dialog postati standardni del priprave trajnostno naravnanih javnih naročil in kako ga pravilno izvesti, da bo naročniku prinesel največjo dodano vrednost, ne da bi ob tem kršil temeljna načela javnega naročanja.
Dileme v zvezi s strokovnim dialogom in praksa Dkom
Kljub nesporni koristnosti predhodnega preverjanja trga se v praksi pogosto pojavi pravno vprašanje glede vezanosti naročnika na tisto, kar je preverjal v fazi raziskave trga. Številni ponudniki zmotno menijo, da naročnik v uradnem razpisu ne sme določiti strožjih ali drugačnih tehničnih zahtev od tistih, o katerih je tekla razprava med predhodnim dialogom. Da temu ni tako, izhaja iz odločitve Državne revizijske komisije v zadevi številka 018-008/2024. V omenjeni zadevi je vlagatelj revizijskega zahtevka naročniku očital, da je v končni razpisni dokumentaciji nekatere tehnične zahteve, zlasti glede skupne integralne doze in glede zaščite določil popolnoma drugače, kot so bile te komunicirane v predhodnem preverjanju trga šest mesecev pred objavo razpisa.
Državna revizijska komisija je v svoji obrazložitvi pojasnila, da predhodna raziskava trga ni del postopka javnega naročanja in da posledično naročnikovo ravnanje v tej fazi ne more biti predmet postopka pravnega varstva. Naročnik ima po zaključku dialoga vso pravico ugotoviti, da mora svoje prvotne zahteve spremeniti. Eno najpogostejših zmotnih prepričanj je zahteva, da bi moral naročnik pogoje prilagoditi tako, da bi na razpisu lahko sodelovali vsi. Dkom opozarja, da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravne obravnave ponudnikov ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila, saj je zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati.