Zeleno javno naročanje (ZeJN) v Sloveniji že dolgo ni več vprašanje dobre volje ali ekološke ozaveščenosti naročnika, temveč stroga podzakonska obveza. Od 1. januarja 2018, ko je začela veljati Uredba o zelenem javnem naročanju, morajo javni naročniki pri določenih predmetih naročanja obvezno upoštevati okoljske vidike. Z zadnjo spremembo Uredbe iz junija 2025 je zakonodajalec še dodatno zaostril zahteve, pri čemer je na prvo mesto postavil energetsko učinkovitost.
Čeprav kršitev pravil o zelenem javnem naročanju (še) ne predstavlja prekrška za naročnike, pa nespoštovanje pravil predstavlja nezakonito ravnanje javnih naročnikov, kar je v svojem jedru za odgovorne osebe enako tvegano. Odsotnost neposredne globe v tem trenutku namreč ne pomeni, da je takšno ravnanje varna bližnjica, saj neposredno odpira vrata očitkom o kršitvi dolžnega ravnanja in nezakonitem izvajanju javnih pooblastil. Vodje organov in uradniki, ki vodijo postopke javnega naročanja, se s spregledom Uredbe izpostavljajo ugotavljanju osebne, delovnopravne in disciplinske odgovornosti zaradi strokovnih napak. V okolju, kjer nadzorni organi, kot je Računsko sodišče, vse pogosteje revidirajo prav trajnostne vidike porabe javnih sredstev, se vsako odstopanje od obveznih parametrov šteje za malomarno opravljanje nalog, kar lahko vodi do resnih revizijskih očitkov, zahtev po povračilu sredstev ali celo odškodninske odgovornosti.
Se pa v praksi pojavlja tudi sistemska vrzel, ki lahko v celoti izniči namen zakonodaje in naročnike izpostavi omenjenim različnim pravnim tveganjem. Ta vrzel se nahaja na stičišču med t. i. evidenčnimi naročili in pripravo projektne dokumentacije za kasnejšo izvedbo gradnje.
Izjema za evidenčna naročila
Uredba o ZeJN se uporablja za postopke javnega naročanja, ki jih ureja ZJN-3. To pomeni, da za t. i. evidenčna javna naročila (naročila pod zakonskimi pragovi) uporaba Uredbe ni obvezna. Težava nastane, ko naročnik izdelavo projektne dokumentacije (ali njenega dela) naroči kot evidenčno naročilo. V takšnem primeru projektanti niso zakonsko zavezani k upoštevanju pravil o zelenem javnem naročanju. Posledica je lahko projektna dokumentacija, ki ne upošteva okoljskih parametrov, trajnostnih materialov ali zahtev po energetski učinkovitosti, ki jih predpisuje Uredba. Čeprav bi torej bila faza projektiranja formalno izvedena zakonito, pa na podlagi tako pripravljene projektne dokumentacije kasneje ni mogoče izvesti gradnje, ki bi bila skladna z ZeJN.
Gradbeni izvajalec ne more biti rešitelj neustreznega projekta
Ko naročnik kasneje objavi formalni javni razpis za izvedbo gradnje, mora v ta postopek (ker presega pragove) obvezno vključiti zahteve Uredbe o ZeJN. Vendar pa gradbeni izvajalec dobi v roke projektno dokumentacijo, ki je bila pripravljena brez teh parametrov. Od gradbenega izvajalca pa ni mogoče pričakovati, da bo zadostil parametrom ZeJN, če mu sama projektna dokumentacija tega ne omogoča ali mu celo nalaga rešitve, ki so v nasprotju z Uredbo. Projektna dokumentacija je namreč osnova, na podlagi katere izvajalec pripravi ponudbo in izvede delo.
Nekateri naročniki skušajo to neskladje rešiti tako, da v razpisno dokumentacijo za gradnjo zapišejo splošno zahtevo, da mora izvajalec spoštovati Uredbo o ZeJN, čeprav projekt tega ne predvideva. Takšne prilagoditve, ki na gradbenega izvajalca prenašajo izključno odgovornost za spoštovanje Uredbe brez ustrezno pripravljene projektne dokumentacije, niso zakonite.
Vnaprejšnja priprava in celostni pristop
Da bi bilo javno naročanje dejansko zeleno in pravno varno, je nujno zagotoviti, da vse faze priprave na projekt – vključno s projektiranjem – vsebujejo zahteve iz Uredbe o ZeJN. Tudi če se izdelava dokumentacije naroča po evidenčni poti, mora naročnik v projektno nalogo vključiti obvezo spoštovanja Uredbe.
Le projektna dokumentacija, ki je že v svojem bistvu zasnovana na parametrih trajnosti in energetske učinkovitosti, omogoča zakonito in uspešno izvedbo kasnejšega javnega naročila gradnje. V nasprotnem primeru naročniki tvegajo, da bodo imeli v rokah neuporaben projekt, ki ga v fazi gradnje ne bo mogoče zakonito uskladiti z obveznimi okoljskimi standardi.