Leto: 2025

Posted on by

Gradbene pogodbe: Zakaj je splošna inflacija napačen odgovor na podražitve materialov?

Gradbeni sektor se je v zadnjih letih soočil z izjemnimi turbulencami. Globalne krize, motnje v dobavnih verigah in energetska draginja so povzročile drastične podražitve gradbenih materialov, ki so močno presegle vsa pričakovanja. Za izvajalce, ki so vezani na pogodbe s fiksno oziroma nespremenljivo ceno, je to pomenilo velik pritisk na njihovo poslovanje.

Na srečo pravo, tako Obligacijski zakonik (OZ) kot Posebne gradbene uzance (PGU), predvidevata mehanizme za zaščito izvajalca v takšnih izrednih okoliščinah. Vendar smo se v praksi, celo na sodišču, srečali z nenavadno interpretacijo ključne določbe – 27. Posebne gradbene uzance (PGU 2020), ki lahko utemeljen zahtevek za povišanje cene neupravičeno ogrozi.


Jedro problema: Napačno razumevanje 27. uzance


Ključna določba, ki ureja odstop od fiksnosti cen, se v 27. uzanci PGU 2020 glasi:


»Če je s pogodbo dogovorjeno, da se cena ne bo spremenila (fiksnost cen), se sme zahtevati sprememba pogodbene cene, če se ta zaradi spremenjenih okoliščin ali spremembe indeksa rasti cen življenjskih potrebščin poveča ali zmanjša za več kot 10 %.«


Številni naročniki, včasih pa tudi sodišča, se osredotočijo na besedno zvezo »indeks rasti cen življenjskih potrebščin« in iz tega izpeljejo napačen sklep: da mora izvajalec svoje povišane stroške dokazovati s pomočjo splošnega indeksa inflacije. Takšno tolmačenje ni le logično zgrešeno, ampak je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava.

Poglejmo, zakaj.

1. Ključna je beseda »ALI«: Dve ločeni poti do spremembe cene


Najpomembnejši element te določbe je veznik »ALI«. Ta veznik ustvarja dve ločeni, alternativni podlagi, ki izvajalcu omogočata, da zahteva spremembo cene:

  • Podlaga A: Spremenjene okoliščine. To so nepredvidljivi dogodki, ki bistveno vplivajo na stroške izvedbe, kot so drastične podražitve materialov, energije ali dela. To je bil v zadnjih letih primarni razlog za povišanje stroškov v gradbeništvu.
  • Podlaga B: Sprememba indeksa rasti cen življenjskih potrebščin. To je splošni mehanizem, ki služi kot varovalka v primeru visoke splošne inflacije v celotnem gospodarstvu in je tesneje povezan s 25. uzanco.

    Izvajalec, čigar stroški so se povečali zaradi eksplozije cen jekla in betona, svoj zahtevek utemeljuje na podlagi možnosti A (spremenjene okoliščine). Omemba indeksa življenjskih potrebščin torej ni navodilo za izračun, temveč zgolj ena od dveh možnih razlogov za sprožitev mehanizma spremembe cene.

2. Načelo vzročne zveze: Merjenje potresa s termometrom


Ko izvajalec dokazuje višino svojega zahtevka, mora uporabiti dokaz, ki je v neposredni vzročni zvezi z razlogom za podražitev. Uporaba splošnega indeksa inflacije za merjenje podražitev v gradbeništvu je enako, kot bi poskušali meriti moč potresa s sobnim termometrom. Rezultat nima nobene zveze z realnostjo.

  • Indeks rasti cen življenjskih potrebščin meri, za koliko so se v povprečju podražili kruh, mleko, najemnine in frizerske storitve. Z gradbeništvom nima nobene neposredne povezave.
  • Specializiran gradbeni indeks GZS ZGIGM (npr. »06 Ostala nizka gradnja« ali katerikoli drug indeks) pa je strokovno orodje, zasnovano z namenom, da meri dejanska gibanja stroškov jekla, betona, asfalta, energentov in dela v gradbeništvu.

Uporaba napačnega indeksa bi pripeljala do absurdnih in krivičnih rezultatov, ki ne bi odražali dejanskega bremena podražitev, ki ga je nosil izvajalec.

3. Namen zakona: Ponovna vzpostavitev pogodbenega ravnovesja


Temeljni namen določb o spremenjenih okoliščinah (tako v OZ kot v PGU) je ohranitev ekonomske ekvivalence pogodbenih dajatev. Ko sta stranki sklenili pogodbo, sta predpostavljali določeno razmerje med vrednostjo del in dogovorjeno ceno. Zaradi izrednih podražitev je bilo to ravnovesje porušeno v škodo izvajalca.

Cilj sodnega postopka je to ravnovesje ponovno vzpostaviti. To pa je mogoče doseči le z uporabo indeksa, ki odraža dejanske spremembe stroškov v panogi. Uporaba splošnega indeksa inflacije, ki je v zadnjem obdobju močno zaostajal za rastjo cen v gradbeništvu, tega ravnovesja ne bi vzpostavila, ampak bi le delno omilila škodo in s tem ohranila krivično stanje.


Zaključek in ključni nasveti za izvajalce


Zmeda okoli 27. Posebne gradbene uzance je nepotrebna in škodljiva. Izvajalci se morajo zavedati, da je njihov zahtevek za povišanje cen, ki temelji na podražitvah materialov, popolnoma utemeljen, če ga dokazujejo z ustreznim orodjem.

Pri uveljavljanju zahtevkov bodite pozorni na naslednje:

  • Pravilno utemeljite podlago: Jasno navedite, da zahtevek temelji na »spremenjenih okoliščinah«, ne na splošni inflaciji.
  • Uporabite pravi indeks: Za izračun višine zahtevka uporabite specializiran indeks GZS ZGIGM, ki ustreza vrsti vaših del.
  • Argumentirajte z logiko: Pojasnite, zakaj je indeks življenjskih potrebščin nerelevanten in zakaj bi njegova uporaba nasprotovala načelu vzpostavitve pogodbenega ravnovesja.
  • Preverite ravnanje nasprotne strani: Bodite pozorni, ali je strokovni nadzor naročnika ali Inženir po FIDIC pogodbi morda že sam uporabil specializirani indeks, saj je to močan argument v vaš prid.

Posted on by

Razmejitev med revizijskimi storitvami v javnem naročanju: Kdaj uporabiti izjemo in kako se izogniti očitkom o nedovoljenem drobljenju?

V praksi javnega naročanja se naročniki pogosto srečujejo z izzivi pri pravilni klasifikaciji revizijskih storitev. Napačno tolmačenje zakonskih določb, zlasti glede uporabe izjem in pravil o ocenjevanju vrednosti, lahko vodi v postopkovne napake in posledično v drobljenje, prekrške ali revizijske zahtevke. Namen tega prispevka je pojasniti ključne razlike med obvezno revizijo, notranjo revizijo in drugimi posebnimi revizijami z vidika Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) ter podati jasna navodila za preprečevanje nedovoljenega drobljenja javnih naročil.

1. Natančna analiza zakonske izjeme


Jedro pravne negotovosti izvira iz 18. točke prvega odstavka 27. člena ZJN-3, ki določa izjemo od obveznosti izvedbe postopka za:


“…storitve revidiranja obveznih revizij, kot so opredeljene v zakonu, ki ureja revidiranje, če vrednost javnega naročila ne presega vrednosti, od katerih dalje je potrebna objava v Uradnem listu Evropske unije.”


Ključna je omejitev, da se izjema nanaša izključno na tiste obvezne revizije, ki so opredeljene v krovnem Zakonu o revidiranju (ZRev-2). V praksi to pomeni predvsem revizijo letnih računovodskih izkazov, katere namen je izrek neodvisnega mnenja o njihovi resničnosti in poštenosti. Izjema je torej definirana izrazito ozko in je ni mogoče razširiti na druge vrste revizijskih storitev.

2. Pravna obravnava notranje revizije in posebnih revizij (lex specialis)


Za razliko od obvezne revizije po ZRev-2, notranja revizija ni opredeljena kot storitev, za katero bi veljala omenjena izjema. Čeprav je za nekatere subjekte obvezna, njena pravna narava in namen (svetovanje vodstvu, izboljšanje procesov, obvladovanje tveganj) pomenita, da spada v splošni režim ZJN-3.

Enako velja za posebne revizije, ki so naročniku naložene s področnimi predpisi (lex specialis), na primer z zakoni s področja zdravstva, javnih financ ali internimi akti javnih zavodov. Čeprav so te revizije za naročnika obvezne, njihova definicija in obveznost ne izhajata iz ZRev-2. Posledično zanje izjema iz 18. točke 27. člena ZJN-3 ne velja, zato je za njihovo naročanje treba izvesti ustrezen postopek javnega naročanja.

3. Nedovoljeno drobljenje: kdaj se vrednosti seštevajo?


Največja dilema v praksi je, ali mora naročnik za določitev vrste postopka sešteti ocenjeno vrednost obvezne revizije (ki je predmet izjeme) in notranje revizije (ki ni predmet izjeme).

Odgovor je negativen.

Pravni razlog je utemeljen v temeljnem načelu, da se pravila o seštevanju vrednosti in preprečevanju drobljenja nanašajo zgolj na istovrstna naročila, ki so predmet urejanja ZJN-3.

Ker je obvezna revizija po ZRev-2 (pod EU pragom) izvzeta iz področja uporabe ZJN-3, njena vrednost ne vstopa v izračun skupne ocenjene vrednosti za določanje postopka po ZJN-3. Z drugimi besedami, vrednosti storitve, ki je izven sistema ZJN-3, ni mogoče prišteti vrednosti storitve, ki je znotraj sistema ZJN-3.


Primer pravilnega postopanja:

  • Naročnik potrebuje obvezno revizijo po ZRev-2 (ocenjena vrednost 25.000 EUR) in notranjo revizijo (ocenjena vrednost 25.000 EUR).
  • Pravilno: Za obvezno revizijo uporabi izjemo in naročilo odda skladno z internimi pravili. Za notranjo revizijo pa, ker vrednost 25.000 EUR ne presega praga 40.000 EUR, izvede postopek naročila male vrednosti. Ne gre za drobljenje.


Primer nedovoljenega drobljenja:

  • Naročnik potrebuje notranjo revizijo (ocenjena vrednost 25.000 EUR) in posebno revizijo poslovanja po lex specialis (ocenjena vrednost 25.000 EUR).
  • Pravilno: Ker sta obe storitvi predmet ZJN-3 in sta istovrstni, mora naročnik njuni vrednosti sešteti (skupaj 50.000 EUR). Ker skupna vrednost presega prag za naročilo male vrednosti (40.000 EUR), mora izvesti odprti postopek (ali drug ustrezen postopek nad tem pragom), pri čemer lahko naročilo razdeli na sklopa.


4. Priporočilo za prakso

Naročnikom svetujemo, da pred oddajo vsakega naročila revizijskih storitev natančno preverijo pravno podlago, ki nalaga izvedbo revizije. Le tako lahko pravilno ugotovijo, ali storitev spada pod izjemo ali v splošni režim ZJN-3.

  • Korak 1: Ugotovite, ali gre za obvezno revizijo po definiciji ZRev-2. Če da, in je vrednost pod EU pragom, uporabite izjemo.
  • Korak 2: Za vse ostale revizijske storitve (notranja, posebne) določite ocenjeno vrednost.
  • Korak 3: Seštejte ocenjene vrednosti vseh istovrstnih revizijskih storitev iz drugega koraka, da določite ustrezen postopek po ZJN-3.


V primeru dodatnih vprašanj ali potrebe po pravnem svetovanju smo vam na voljo na elektronski pošti info@odpp.law

Posted on by

Povzetek Uredbe IPI za naročnike v zdravstvu

Evropska komisija je sprejela Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2025/1197 z dne 19. junija 2025 o uvedbi ukrepa instrumenta za mednarodno javno naročanje, ki se nanaša na dostop gospodarskih subjektov in medicinskih pripomočkov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske do trga javnih naročil Evropske unije za medicinske pripomočke v skladu z Uredbo (EU) 2022/1031 Evropskega parlamenta in Sveta, ki je dostopna na spletni povezavi: Izvedbena uredba – EU – 2025/1197 – SL – EUR-Lex.

1. Kaj je vsebina in namen te uredbe?

Namen: Glavni cilj uredbe je zagotoviti vzajemnost (recipročnost) dostopa do trga javnih naročil za medicinske pripomočke. Evropska komisija je po preiskavi ugotovila, da Kitajska sistematično omejuje dostop evropskim podjetjem in medicinskim pripomočkom do svojega trga javnih naročil (npr. s politikami “kupuj kitajsko”). Ker EU podjetja nimajo poštenega dostopa do kitajskega trga, je EU s to uredbo omejila dostop kitajskim podjetjem do trga javnih naročil v EU.

Vsebina: Uredba uvaja konkreten ukrep (ukrep IPI), ki se nanaša izključno na javna naročila medicinskih pripomočkov. To je prvi tak ukrep, sprejet na podlagi širšega Instrumenta za mednarodno javno naročanje (IPI).

2. Zakaj je ta uredba pomembna za zdravstvene ustanove?

Ta uredba neposredno vpliva postopke javnega naročanja v zdravstvu in javnim naročnikom v zdravstvu nalaga nove obveznosti, kadar naročate medicinske pripomočke večje vrednosti. Če je ne bodo upoštevali, bodo njihovi postopki javnega naročanja nezakoniti.

Ključno je, da morajo aktivno preverjati pogoje in v razpisno dokumentacijo vključiti nove zahteve in izključitvene razloge.

3. Kaj uredba konkretno nalaga? (Ključne obveznosti)

Ukrep IPI morajo javni naročniki v zdravstvu obvezno uporabiti, kadar so izpolnjeni VSI naslednji pogoji:

  1. Predmet naročila: Medicinski pripomočki, ki spadajo pod kode CPV od 33100000-1 do 33199000-1. To zajema praktično vso medicinsko opremo, aparate in potrošni material.
  2. Ocenjena vrednost naročila: 5.000.000 EUR brez DDV ali več.

Če vaše javno naročilo izpolnjuje ta dva pogoja, morate storiti naslednje:

A. V fazi pregledovanja ponudb:

  • Izključiti morate VSE ponudbe, ki jih predloži gospodarski subjekt s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. Poreklo se ugotavlja ne le po sedežu podjetja, ampak tudi po tem, kje se izvaja večina gospodarskih dejavnosti in kje ima dejanski nadzor.

B. V razpisni dokumentaciji in pogodbi (za uspešnega ponudnika):

Uspešnemu ponudniku (ne glede na to, od kod prihaja) morate naložiti dve ključni pogodbeni obveznosti:

  1. Omejitev podizvajalcev: Uspešni ponudnik ne sme oddati več kot 50 % skupne vrednosti naročila v podizvajanje gospodarskim subjektom s poreklom iz Kitajske.
  2. Omejitev porekla blaga: V celotnem obdobju izvajanja pogodbe dobavljeno blago ali opravljene storitve s poreklom iz Kitajske ne smejo predstavljati več kot 50 % skupne vrednosti naročila.

Naročnikova vloga pri 50 % omejitvi:

  • Vaša naloga ni, da vi “razdelite” blago glede na poreklo in da vnaprej ugotavljate, kolikšen % blaga bo prihajal iz Kitajske, ampak da to zahtevo vključite v pogodbo in nadzirate njeno izvajanje.
  • V pogodbo morate vključiti tudi sankcije za kršitev te obveznosti (npr. pogodbena kazen, možnost odstopa od pogodbe).
  • Dokazila o izpolnjevanju te zahteve (npr. o poreklu blaga) od izvajalca zahtevate le, če obstajajo utemeljeni sumi, da krši pogodbeno določilo.

4. Kdaj ukrepa IPI NI treba uporabiti? (Izjeme)

Tudi če naročilo presega 5 mio EUR, ukrepa IPI NE smete uporabiti v dveh glavnih primerih (opredeljeno v krovni Uredbi IPI 2022/1031):

  1. Ni alternativ: Kadar so na trgu samo gospodarski subjekti ali medicinski pripomočki s poreklom iz Kitajske, ki lahko izpolnijo vaše zahteve, če torej na trgu EU ali drugih držav preprosto ni ustrezne alternative.
  2. Javni interes: Kadar bi uporaba ukrepa IPI ogrozila prevladujoč javni interes (npr. javno zdravje, varnost), denimo če bi vas izključitev kitajskega ponudnika prisilila v nakup tehnično neustrezne ali nesorazmerno drage opreme, kar bi škodilo oskrbi pacientov.

Pomembno: Če se sklicujete na izjemo, potem celoten ukrep IPI za to konkretno javno naročilo ne velja. To pomeni, da NE izključite kitajskih ponudb in uspešnemu ponudniku NE naložite 50 % omejitve. Prav tako se naročila izjeme NE upoštevajo v kvoto 50% omejitev.

Mi odveč poudariti, da morate odločitev o uporabi izjeme morate dobro utemeljiti in dokumentirati.

5. Začetek veljavnosti

Uredba začne veljati 30. junija 2025 in se uporablja neposredno v vseh državah članicah EU.

KONKRETEN POVZETEK ZA PONUDNIKE V ZDRAVSTVU: Pri pripravi vsakega javnega naročila za medicinske pripomočke najprej preverite ocenjeno vrednost. Če presega 5 milijonov EUR, morate v razpisno dokumentacijo vključiti določila te uredbe, sicer bo vaš postopek v neskladju z zakonodajo EU. Seznanite se tudi z izjemami, saj so ključne za primere, ko na trgu ni drugih možnosti.

Posted on by

Od ”enakega” do ”enakovrednega”: Kdaj je referenca še ustrezna?

Zamislite si…


Zamislite si, da naročnik v razpisu zahteva referenco za “enak produkt”, rok za zastavljanje vprašanj je že potekel. Ste ponudnik, ki je tik pred oddajo ponudbe in ugotovite, da reference za (v vseh pogledih in najmanjših formalnostih) identičen produkt nimate, imate pa referenco za produkt, ki je funkcionalno enakovreden razpisanemu. Ali je vaša referenca (ne)ustrezna? Naročniki, ali boste takšno referenco sprejeli ali zavrnili, ker referenčni produkt ni preslikan ponujenemu?

Odgovor na to vprašanje zgleda na prvi pogled kompleksno, na drugi – če vklopimo razum in kanček življenjskosti – pa malo manj.

ZJN-3 naročniku nalaga, da mora biti referenčna zahteva povezana s predmetom naročila in sorazmerna. To pomeni, da mora referenca dokazovati, da je ponudnik sposoben za izvedbo konkretnega posla, saj je v preteklosti nekaj podobnega že izvedel. Ima torej izkušnje. Ne pomeni pa ta zahteva, da je moral ponudnik v preteklosti nujno že dobaviti popolnoma identičen izdelek (denimo isti model, z isto komercialno oznako, v isti barvi). V primeru specializirane opreme, kot je to na primer medicinska oprema, ki je zasnovana glede na potrebe konkretnega naročnika, bi bila zahteva po identičnosti skoraj nemogoča za izpolnitev in bi drastično omejila število potencialnih ponudnikov, morda celo na enega samega, kar pa je v nasprotju z načelom konkurence.


Funkcionalna enakovrednost: Ključ do ustrezne reference


V tovrstnih primerih se zato kot ključno izkaže razumevanje pojma “funkcionalna enakovrednost”.
Pragmatičen naročnik, čigar cilj je ravnati zakonito, bo že a priori v razpisni dokumentaciji zahteval referenco za “produkt / sistem, ki omogoča funkcije A, B, C in D” in primerljivost referenčnega produkta vezal na funkcionalnosti predmeta naročila. Naročnik, ki tega ne bo storil in bo togo zahteval “enak produkt” pa bo v fazi pregleda ponudb soočen z vprašanjem: kako široko lahko tolmačim zahtevo po enakosti?


Naročnik bo tedaj pri presoji reference moral upoštevati ekonomski namen referenčnega posla. Če se referenca nanaša na izdelek, ki ni identičen ponujenemu, vendar dokazuje, da je ponudnik sposoben bodisi zasnovati in proizvesti oziroma dobaviti in integrirati sistem s funkcionalnostmi, s katerimi bo naročnik dosegel svoj cilj in zadovoljil svoje potrebe, bo lahko takšno referenco sprejel kot ustrezno. Za naročnika je zato bistveno, da ustreznost reference presodi z vidika kakovosti, funkcionalnosti in obsega referenčnega dela, ne pa da pikolovsko enači formalna poimenovanja v modelu produkta.


Vloga ponudnika in naročnika


Z vidika ponudnika je zato smiselno, da že v svoji ponudbi obrazloži, zakaj in kako je njegov referenčni produkt funkcionalno enakovreden ponujenemu (to pa bo lahko dokazoval tudi po oddaji ponudbe, če bi naročnik osporaval ustreznosti reference), ter da poudari ključne skupne elemente, kot so tehnologija, princip delovanja in zahteve po integraciji.

Z vidika naročnika je ključno, da razpisno dokumentacijo zasnuje transparentno in fleksibilno, s čimer se izogne nepotrebnim sporom. Namesto toge zahteve po “enakem sistemu” naj raje uporabi dikcijo, kot na primer “sistemi z enako ali podobno tehnologijo” ali “sistemi s primerljivimi funkcionalnostmi”, pri čemer naj naročnik definira kateri so tisti minimalni tehnični vidiki, ki morajo biti izpolnjeni za ustreznost reference in napolnjujejo standard enakovrednosti. Takšna formulacija omogoča širšo konkurenco in pritegne ponudnike z ustreznimi izkušnjami, ki se ne nanašajo le na identične produkte, kar je v resnici nereal(istič)no.


Stališče Državne revizijske komisije


Takšnemu stališču je v preteklosti smiselno pritrdila tudi Državna revizijska komisija, ki je v sklepu št. 018-084/2022-14 z dne 21.09.2022 zavzela stališče, da od ponudnikov ni mogoče pričakovati, da so v referenčnih poslih dobavili opremo, popolnoma identično (v jezikovnem pomenu te besede) tisti, ki jo ponujajo v predmetnem javnem naročilu, saj bi bila takšna razlaga v konkretnem primeru, kjer se dobavlja predmet naročila, ki je prilagojen specifičnim potrebam naročnika, preozka, in je zato potrebno sporno zahtevo »identičnosti / istosti« tolmačiti širše, po namenski razlagi te zahteve, in sicer da gre za funkcionalno identičnost, torej enako po svojem namenu, uporabi, pri čemer lahko to pomeni tudi enak tip opreme.


Zaključek: Od togosti do pragmatičnosti


Zahteva po referenci za “enak sistem” v dobesednem pomenu je torej pogosto neupravičena. Če pa že je določena v razpisni dokumentaciji, pa naj bo interpretirana funkcionalno, kar omogoča preverjanje resnične usposobljenosti ponudnika in ne zgolj iskanje točno določenih tehničnih rešitev – temu so navsezadnje namenjene tehnične specifikacije in ne reference.

Zaključna misel se zato glasi:
pot do bolj transparentnega in učinkovitega javnega naročanja zahteva odmik od togosti do pragmatičnosti in od birokracije do zdravih presoj. Bitka za funkcionalno enakovrednost je le eden od nujnih korakov v to smer.

Posted on by

Kdo lahko vodi projektiranje stavb? Sodba Upravnega sodišča prinaša ključna pojasnila

V naši odvetniški pisarni smo prejeli dolgo pričakovano sodbo Upravnega sodišča RS, ki odgovarja na eno najpomembnejših in v praksi spornih vprašanj na področju gradbenega prava: kdo je lahko določen za vodjo projekta pri projektiranju stavb – pooblaščeni arhitekt ali pooblaščeni inženir?

Jedro spora: Kdaj prevlada arhitekt in kdaj inženir?

Osrednje vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče, je bila razlaga določbe Gradbenega zakona (GZ-1), ki pravi, da mora projektant za vodjo projekta imenovati pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja »iz stroke, ki glede na namen gradnje prevladuje«.

Ta določba je v praksi povzročala veliko negotovosti. Upravni organi so pogosto zavzemali stališče, da pri projektiranju stavb avtomatično prevladuje arhitekturna stroka, medtem ko so inženirji trdili, da je treba pri kompleksnih in inženirsko zahtevnih stavbah presojati od primera do primera.

Kaj je odločilo sodišče?

Sodišče v svoji obsežni obrazložitvi ni podalo splošnega pravila, da bi pri stavbah vedno in povsod prevladovala ena ali druga stroka. Namesto tega je poudarilo nekaj ključnih točk, ki so izjemno pomembne za vse udeležence v gradbenih postopkih:

  1. Vprašanje »prevladujoče stroke« je strokovno in dejansko vprašanje. To ni zgolj pravna dilema, ampak zahteva strokovno presojo glede na značilnosti vsakega konkretnega projekta. Ni izključeno, da pri določenem projektu stavbe prevladuje inženirska stroka.
  2. Ključna je aktivna vloga v upravnem postopku. Sodišče je odločitev oprlo na ravnanje strank znotraj samega upravnega postopka. Poudarilo je, da mora stranka, ki se ne strinja z napotilom upravnega organa (npr. da mora vodjo projekta inženirja zamenjati z arhitektom), temu argumentirano nasprotovati že v tisti fazi postopka.
  3. Zahtevajte utemeljitev: Stranka mora od upravnega organa izrecno zahtevati, da svoje stališče o prevladujoči stroki podrobno strokovno utemelji. Če stranka tega ne stori in navodilo organa zgolj pasivno sprejme, kasneje v sodnem postopku težko uspe s trditvami, da je bilo dejanje organa nezakonito ali nesorazmerno.

Kaj sodba pomeni za prihodnost?

Odločitev Upravnega sodišča je pomemben kažipot za vse projektante, investitorje, inženirje in arhitekte. Sporoča, da boj za določitev »prevladujoče stroke« ni vnaprej odločen, ampak ga je treba voditi argumentirano, strokovno in predvsem pravočasno – torej aktivno že v samem upravnem postopku.

Pasivnost in kasnejše iskanje sodnega varstva se lahko izkažeta za neuspešno pot. Ta sodba tako krepi pomen skrbnega vodenja upravnih postopkov in poudarja odgovornost vseh udeležencev, da svoje pravice in strokovna stališča uveljavljajo odločno in ob pravem času.

Za več informacij o vodenju zahtevnih upravnih postopkov na področju gradbene in prostorske zakonodaje se obrnite na našo odvetniško pisarno, z veseljem vam bomo pomagale.