Avtor: odpp

Prevzem opravljenih del je pravno dejanje naročnika (upnika), s katerim ta izvajalcu (dolžniku) omogoči, da izpolni svojo obveznost.[1] Prevzem del je naročnikova zakonska dolžnost (641. člen OZ[2]).

S prevzemom nastanejo številne pravne posledice: preneha naročnikova pravica do uveljavljanja očitnih napak, preneha izvajalčeva morebitna zamuda, najkasneje ob primopredaji mora naročnik napovedati uveljavljanje pogodbene kazni, teči začnejo garancijski in jamčevalni roki (za skrite napake in solidnost gradnje), po navadi je treba izročiti finančno zavarovanje za dobro izvedbo, na naročnika preide nevarnost naključnega uničenja itd.

Zaradi teh posledic je razumljivo, da so stranke (še zlasti naročniki) pri prevzemanju del posebej previdni, kar pogosto privede do zavračanja prevzemov. Zato je pomembno vedeti, kdaj je naročnikova zavrnitev prevzema utemeljena.

Če glede prevzema v pogodbi ni posebnih določb, naročnik prevzem lahko utemeljeno zavrne, če ima izvajalčeva izpolnitev napake. Običajne in smiselne so pogodbene določbe, da prevzema ni dovoljeno zavrniti, če ima izpolnitev manjše napake, zlasti take, ki ne vplivajo na uporabo objekta v skladu z njegovim namenom. Podobno ureditev, da prevzema ni mogoče zavrniti zaradi manjših napak oziroma neizpolnitev, poznajo tudi splošni pogoji pogodb FIDIC. Te pogodbene določbe je pri prevzemu seveda treba upoštevati in torej prevzema ni mogoče zavračati, če ima izpolnitev (le) takšne napake.

Če naročnik utemeljeno zavrne prevzem, ne nastopijo prej opisane posledice, izvajalec pa mora odpraviti napake in dokončati dela.

Ker pa se v praksi pogosto zgodi, da naročniki prevzem zavračajo neutemeljeno, se zastavlja vprašanje, kakšne so posledice v tem primeru. Z neutemeljeno zavrnitvijo prevzema naročnik pride v upniško zamudo. Ta povzroči, da preneha (morebitna) izvajalčeva (dolžnikova) zamuda, upnik v zamudi (naročnik) pa je poleg tega dolžan povrniti dolžniku (izvajalcu) škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kot tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari. Prav tako izvajalec v takšnem primeru lahko enostransko sestavi zapisnik o prevzemu in izročitvi ter ga pošlje naročniku, z dnem naročnikovega prejetja pa nastanejo posledice prevzema del.[3]

O prevzemu del, uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov in drugih aktualnih temah s področja gradbeništva bomo razpravljali na 11. Dnevih gradbenega prava v Laškem. Vljudno vabljeni, da se nam pridružite.

 

Matic Kuhar,
odvetnik v Odvetniški družbi Potočnik in Prebil

 

[1] Plavšak, N., Furlan, M., Komentar posebnega dela OZ, 1. knjiga, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, razdelek 14.17.1.

[2] Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631.

[3] Plavšak, N., Furlan, M., Komentar posebnega dela OZ, 1. knjiga, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, razdelek 14.17.4.3. in 113. uzanca Posebnih gradbenih uzanc.

Preskusi ob dokončanju so poseben institut FIDIC pogodb in predstavljajo opravilo (oziroma fazo pogodbe), namenjeno preverjanju, ali so pogodbena dela izvedena v skladu s pogodbenimi zahtevami in ali so izvedena ustrezno, da jih naročnik lahko prevzame. V najpogosteje uporabljenih FIDIC knjigah (rumeni in rdeči knjigi iz leta 1999) jih ureja 9. člen splošnih pogojev pogodb FIDIC.

Čeprav gre pri poskusih ob dokončanju za razmeroma tehnično opravilo, jih omenjamo, ker opažamo, da med naročniki v praksi pogosto velja zmotno prepričanje, da se preskusi ob dokončanju izvedejo šele, ko izvajalec konča vsa dela po pogodbi. To povzroča trenja med naročniki in izvajalci, saj pred dokončanjem vseh del izvajalci zahtevajo, naročniki pa zavračajo izvedbo takšnih preskusov.

V zvezi s tem opozarjamo, da za izvedbo preskusov ob dokončanju ni treba, da so izvedena vsa pogodbena dela. Izvedena morajo biti tista dela, ki omogočajo izvedbo preskusov, kot jih je v svojih zahtevah določil naročnik, ter dela, ki omogočajo uporabo gradnje za predvideni namen. Ni pa treba, da so dokončana vsa dela, ki so predmet pogodbe. Primer: Če je naročnik predvidel, da se preskusi izvedejo za preverbo trdnosti in stabilnosti objekta, za izvedbo takšnih preskusov npr. gotovo ni treba, da je izvedena zunanja ureditev – kljub temu da je za dokončno izpolnitev pogodbe treba urediti tudi okolico objekta, naročnik v takšnem primeru preskusov ob dokončanju ni upravičen prelagati na čas po dokončanju zunanje ureditve, če so bila dokončana druga dela.

Da preskusov ob dokončanju ni mogoče odlašati do izvedbe vseh del po pogodbi, je nenazadnje tudi edino logično, saj preskusi ob dokončanju po časovnem sosledju FIDIC pogodb nastopijo pred prevzemom del, celo za prevzem del, ki torej šele sledi preskusom ob dokončanju, pa ni nujno, da so dela končana, saj FIDIC določa, da inženir izvajalcu izda Potrdilo o prevzemu, četudi niso bila dokončana »morebitna manjša še neopravljena dela in napake, ki ne bodo v veliki meri vplivale na uporabo teh del ali odseka za njihov predviden namen«. Trenutek, ko FIDIC zahteva dokončanje vseh pogodbenih obveznosti, je šele datum izdaje Potrdila o izvedbi.

Za pravilno uporabo FIDIC pogodb je zato pomembno razumeti, da preskusov ob dokončanju (in nenazadnje tudi izdaje Potrdila o prevzemu) ni mogoče zadrževati, četudi niso bila dokončana vsa dela po pogodbi, če so bila dokončana tista dela, ki omogočajo izvedbo predvidenih preskusov in ki omogočajo uporabo gradnje za predvideni namen.

Projektanti so pomembni udeleženci pri gradnji objekti – na podlagi njihove dokumentacije namreč izvajalec izvaja gradbena dela, zato v tem smislu določajo, kako in na kakšen način bo objekt zgrajen. Posledično imajo napake, ki jih pri pripravi dokumentacije naredijo projektanti, lahko pomembne in daljnosežne posledice, saj se večkrat lahko manifestirajo šele na objektu.

Projektantska pogodba je po svoji naravi podjemna pogodba. Ker projektant (običajno) svojo pogodbeno obveznost izpolni z izročitvijo projektne dokumentacije, bi v skladu s pravili podjemne pogodbe praviloma veljalo, da mora naročnik očitne napake grajati ob prevzemu (tj. ob izročitvi projektne dokumentacije), medtem ko bi bila projektantova jamčevalna odgovornost za skrite napake omejena na dve leti po izdelavi projektne dokumentacije.

Glede na to, da se v praksi skrite napake projektne dokumentacije večkrat pokažejo šele med gradnjo objekta ali celo po zaključku gradnje, do česar pogosto pride kasneje kot v dveh letih od izdelave projektne dokumentacije, klasična pravila o jamčevanju za napake pri podjemni pogodbi za učinkovito zaščito naročnikovega interesa ne bi zadoščala.

Zato za projektantsko pogodbo pravimo, da je atipična podjemna pogodba – atipičnost projektantske pogodbe se kaže predvsem v tem, da se končni interes naročnika s prejemom projektne dokumentacije še ne izčrpa; projektna dokumentacija za naročnika ni končni izdelek, ki bi služil samemu sebi, temveč projekt naročniku rabi za potrebe poznejše gradnje objekta.

Napaka na objektu, ki je posledica napake v projektu, je zato znotraj premoženjskega interesa, ki mu je naročnik sledil ob naročilu projekta. Ker pa se takšna napaka manifestira šele po izgradnji objekta, pa projektant zaradi kratkih jamčevalnih rokov za takšno napako ne more odgovarjati v okviru (splošnih) jamčevalnih zahtevkov podjemne pogodbe (saj bi to v praksi pogosto pomenilo, da zaradi oddaljenosti gradnje za napake niti ne bo odgovarjal), temveč takšna napaka predstavlja posebno obliko poslovne odškodninske odgovornosti, in sicer odgovornost za škodo zaradi zaupanja.

Ker se takšna škoda po naravi stvari pokaže šele, ko je objekt zgrajen, so prilagojeni tudi roki za njeno uveljavljanje. Kot presečni trenutek, od katerega je treba šteti začetek teka rokov za uveljavljanje škode zaradi zaupanja, je treba šteti prevzem opravljenega posla, ki pri projektantski pogodbi ni prevzem projektne dokumentacije, temveč prevzem zgrajenega objekta, rok, v katerem se mora napaka pojaviti, pa je za napako v solidnosti gradnje deset let, za druge (»navadne«) napake pa dve leti od tega presečnega trenutka.

Projektanti se morajo te odgovornosti zavedati in jo ustrezno zavarovati, saj je njihova odgovornost lahko bistveno večja in daljnosežna, kot kaže na prvi pogled.

Pri večjih poslih – še zlasti v gradbeništvu – je običajno, da izvajalec svojo obveznost, da bo dobro in pravočasno izpolnil pogodbo ter da bo odpravil morebitne napake, zavaruje z bančno garancijo na prvi poziv (brez ugovora).

Bančna garancija na prvi poziv je nepreklicno bančno jamstvo, neodvisno od osnovnega posla, in zagotavlja upravičencu plačilo na prvi poziv. Banka pri presoji ustreznosti zahteve za plačilo po garanciji upošteva le pogoje, ki so navedeni v sami garanciji.

Vendar pa to pri naročnikih pogosto ustvarja zmoten vtis, da v primeru kakršnekoli izvajalčeve kršitve bančno garancijo lahko unovčijo v polnem znesku in da ta znesek nato lahko tudi obdržijo.

Upravičenec (naročnik) se pravilno poplača iz garancije le v primeru, da obstaja njegova terjatev do izvajalca najmanj v višini garancije. Neodvisnost namreč velja le v razmerju med upravičencem (naročnikom) in garantom (banko), ne pa tudi med upravičencem (naročnikom) in naročiteljem garancije (izvajalcem). Med njima mora za unovčitev obstajati podlaga v temeljnem poslu.

Če naročnik nima terjatve v znesku unovčene garancije in je to že na prvi pogled očitno, bo izvajalec lahko preprečil že samo unovčitev garancije, in sicer z začasno odredbo. Takšni predlogi za izdajo začasne odredbe sicer pogosto niso uspešni, vendar ni nemogoče, da bo izvajalec sodišče uspel prepričati, da naročnik terjatve v višini unovčene garancije nima.

Pri odločanju o začasni odredbi je lahko pomembno, da naročnik – čeprav to ni bil pogoj iz garancije – v zahtevku za unovčitev ni konkretiziral višine in podlage svoje terjatve, saj v takšnem primeru zahtevek lahko deluje neverodostojno, kar ustvarja dvom v naročnikovo upravičenost do zneska iz garancije.

Četudi pa izvajalec z začasno odredbo ne uspe, pa lahko za vračilo zneska, za katerega naročnik nima podlage v neki konkretni terjatvi, vloži tožbo. Izvajalec je namreč upravičen od naročnika zahtevati plačilo tistega zneska, ki je presegal naročnikovo terjatev, saj je bilo plačilo iz garancije v tem primeru izvedeno brez pravne podlage v temeljnem razmerju garancije.

Bančna garancija naj se torej unovči le tedaj, ko ima upravičenec iz garancije do naročitelja garancije (izvajalca) konkretno terjatev, in naj se unovči le v višini, v kakršni ta terjatev obstaja. Ne glede na neodvisnost garancije namreč unovčitev v vseh drugih primerih ni utemeljena.

Naročnik pri preverjanju (ne)obstoja razloga za izključitev iz 2. odst. 75. člena ZJN-3 na podlagi vpogleda v e-Dosje ugotovi, da gospodarski subjekt na presečni datum poteka roka za oddajo ponudb izkazuje obstoj navedenega izključitvenega razloga.

Ponudnik v postopku pojasnjevanja ponudbe trdi, da ima na presečni datum na konto kartici FURS  z upoštevanim oddanim DDV-O obračunom iz naslova preplačila DDV saldo v dobro tega subjekta in da njegova terjatev iz naslova vračila preplačanega DDV presega terjatev FURS iz naslova neplačanih zapadlih prispevkov za socialno varnost.

Ali lahko naročnik šteje, da ima ponudnik na dan poteka roka za oddajo ponudb izpolnjene vse davčne obveznosti iz drugega odstavka 75. člena ZJN-3 in je podatek e-Dosje o zapadlih neplačanih obveznosti, zgolj posledica zakasnelega načina knjiženja obračunov, ki ne ustreza dejanskemu stanju?

LAHKO, če mu to potrdi FURS.

ZDavP-2 v 97.a členu določa, da davčni organ pred izvedbo vračila preveč plačanega davka preveri stanje na knjigovodski kartici zavezanca in v primeru izpolnjenih pogojev za pobot izvede pobot po uradni dolžnosti. Ex lege pobot se izvede na dan, ko se stečejo pogoji zanj –  ko sta zapadli obveznosti Finančne uprave RS za vračilo davka in obveznost davčnega zavezanca za plačilo davka/prispevkov. Obveznost FURS zapade najkasneje v 30 dneh od dneva predložitve davčnega obračuna, obveznost zavezanca za plačilo prispevkov pa z dnem predložitve REK-1 obrazca. Vendar pa navedeno ne pomeni in ne preprečuje, da FURS obveznosti zapre prej ter jih ustrezno poknjižiti tako, da v evidenci knjigovodsko stanje uskladi z dejanskim, če ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji.

Zato naročnikom svetujemo, da kadar se znajdejo pred uvodoma zastavljenim vprašanjem, na FURS naslovijo zaprosilo za pridobitev podatkov za potrebe preverjanja obstoja obligatornih razlogov za izključitev, iz katerih bo izhajalo na datum poteka roka za oddajo ponudb ažurirano stanje glede (ne)obstoja razloga za izločitev iz 2. odst. 75. člena ZJN-3 v knjigovodskih evidencah FURS.

Generalno pravilo je, da se zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo, vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o naročilu ali prejema povabila k oddaji ponudbe. Iz druge povedi prvega odstavka 25. člena ZPVPJN izhaja, da kadar naročnik spremeni ali dopolni navedbe v objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali v razpisni dokumentaciji, se lahko zahtevek za revizijo, ki se nanaša na spremenjeno, dopolnjeno ali pojasnjeno vsebino objave, povabila ali razpisne dokumentacije ali z njim neposredno povezano navedbo v prvotni objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali razpisni dokumentaciji, vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, če se s tem obvestilom spreminjajo ali dopolnjujejo zahteve ali merila za izbiro najugodnejšega ponudnika.

Državna revizijska komisija je obravnavala primer,[1] ko naročnik v odprtem postopku še 4 dni pred potekom roka za oddajo ponudb ni podal nobenih odgovorov na vprašanja. Vlagatelj zato ni mogel pripraviti ponudbe in je zoper določbe razpisne dokumentacije vložil zahtevek za revizijo pred potekom roka za predložitev ponudb, v katerem je predlagal razveljavitev celotnega postopka javnega naročila. Po vložitvi zahtevka za revizijo je naročnik na Portalu javnih naročil objavil popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Državna revizijska komisija je zahtevek vlagatelja zavrgla.

Zakaj?

Ker je ugotovila, da zahtevek za revizijo ni bil vložen pravočasno, saj je že poteklo deset delovnih dni od dneva objave obvestila o naročilu in tudi od objave spremembe dokumentacije. Obenem je Državna revizijska komisija pojasnila, da so za presojo pravočasnosti zahtevka za revizijo lahko relevantni zgolj dogodki oz. (pravna) dejstva, nastala pred vložitvijo zahtevka za revizijo, ne pa tudi dogodki oz. (pravna) dejstva, nastala po vložitvi zahtevka za revizijo. Zato spremembe oz. dopolnitve dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki so bile objavljene na Portalu javnih naročil po vložitvi zahtevka za revizijo (npr. objava naročnikih odgovorov, objava popravka), niso relevantne za presojo njegove pravočasnosti. Ker je bila istega dne, ko je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, objavljena tudi sprememba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je Državna revizijska komisija pozvala Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije na pojasnilo, ob kateri uri je bil tega dne na Portalu javnih naročil objavljen Popravek. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil Popravek objavljen 38 minut kasneje kot je bil vložen zahtevek za revizijo, sprememba ne more biti upoštevna pri presoji pravočasnosti zahtevka za revizijo.

Kako ravnati, da bo zahtevek za revizijo pravočasen?

Predlagamo, da ste potencialni ponudniki pozorni na roke in v primeru, da naročnik ne odgovarja na vprašanja, pravočasno vložite zahtevek za revizijo ter ne čakate, ali bo naročnik odgovoril na vaše vprašanje. Naročnikom pa predlagamo, da v izogib zahtevkom za revizijo ažurno odgovarjate na vprašanja, ki jih prejmete preko portala Javnih naročil in potencialne ponudnike tudi preko pojasnil obveščate o morebitnih spremembah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

[1] Sklep Državne revizijske komisije 018-092/2022

Vlagatelj je vložil revizijski zahtevek, kateremu je priložil potrdilo o plačilu revizijske takse v višini 6.000 EUR, kot je naročnik navedel v pravnem pouku. Državna revizijska komisija (DKOM) je vlagatelja pozvala na doplačilo revizijske takse v višini 16.000 EUR (4. odst. 72. člena v zvezi z 2. odst. 71. člena ZPVPJN), pod grožnjo sankcije zavrženja revizijskega zahtevka. Vlagatelju se zdi višina takse, glede na njegovo osnovno pričakovanje, pretirana in želi revizijski zahtevek umakniti ter zahtevati povračilo polovice plačane takse.  Do kakšnega zneska je upravičen vlagatelj in do kakšnega DKOM?

ZPVPJN v 2. odst. 72. člena določa, da če vlagatelj zahtevek za revizijo umakne po prejemu naročnikove odločitve, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za revizijo, in preden DKOM sprejme odločitev, s katero o zahtevku vsebinsko odloči (tj. zavrne ali ugodi zahtevku), je upravičen do povračila polovice plačane takse.

Procesna predpostavka za sprejem revizijskega zahtevka v obravnavo je plačilo revizijske takse, ki mora biti v ustrezni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Kadar se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev, s katero naročnik odda javno naročilo, znaša taksa 2% od cene najugodnejše dopustne ponudbe z vključenim DDV (3. odst. 31 člena v zvezi z 2. odst. 72. člena ZPVPJN).

Upoštevaje navedeno zakonsko podlago taksna obveznost nastane z dnem vložitve revizijskega zahtevka, v višini kot jo določa zakon in ne v višini, ki jo naročnik (pomotoma) navede v pravnem pouku. Sledenje naročnikovemu napačnemu pouku za vlagatelja predstavlja zgolj ugodnost, da njegov revizijski zahtevek ne bo a priori zavržen, temveč ga bo DKOM (pred tem) pozvala na doplačilo. Navedeno zatorej pomeni, da je DKOM upravičena do plačila zneska, v zakonsko določeni višini (22.000 EUR) in ne v višini, kot jo je napačno določil naročnik (6.000 EUR), kar pomeni, da je vlagatelj dolžan revizijsko takso, ki je v principu plačilo za delo DKOM, plačati v višini, na doplačilo katere ga poziva DKOM.

V kolikor se vlagatelj odloči, da s postopkom (do odločitve DKOM) ne želi več nadaljevati in zahtevek umakne, to zanj pomeni, da lahko zahteva povračilo polovice revizijske takse, ki se obračuna od zakonsko določene višine (22.000/2) in ne zneska že plačane takse (6.000/2). Upoštevaje, da je vlagatelj del takse že plačal, to zanj pomeni, da bodisi doplača takso v višini 16.000 EUR in kasneje zahteva povračilo polovičnega zneska (11.000 EUR), bodisi, če je že ob prejemu poziva na doplačilo takse prepričan, da s postopkom ne želi več nadaljevati, umakne zahtevek in le doplača razliko do višine polovičnega zneska zakonsko določene takse, tj. 5.000 EUR, do katere je DKOM upravičena.

V luči odpravljanja posledic letošnjih katastrofalnih poplav se mnogi naročniki srečujejo s takšnimi in drugačnimi vprašanji tudi glede izvajanja postopkov javnega naročanja.

Med drugim je v našo pisarno prišlo vprašanje, ali je naročnik, ki bo izvedel t.i. evidenčno naročilo za naročilo blaga, storitev in gradenj za odpravo posledic poplav dolžan spoštovati svoje interne pravilnike/navodila ter posledično preverjati trg in pridobivati več ponudb?

Evidenčna javna naročila so tista javna naročila, katerih vrednost ne presega mejne vrednosti za uporabo Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Pri teh naročilih naročniku ni treba upoštevati določil zakona (lahko pa jih), vsekakor pa mora spoštovati načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentnosti.

Veliko naročnikov ima za primer izvajanja evidenčnih postopkov sprejete interne pravilnike/navodila, s katerimi naročniki zagotavljajo zgoraj navedena načela. V kolikor ima naročnik sprejet kakršen koli interni akt, ki ga je sprejel za bolj specifično ureditev pravil izvajanja evidenčnih naročil, je vselej dolžan ravnati skladno z njim. Če interni pravilnik / navodila določajo možnost odstopanja od pravil, ki jih za evidenčna naročila določa interni pravilnik, lahko naročnik pri evidenčnem naročilu za odpravo posledic poplav odstopi od spoštovanja internega pravila, če pa te možnosti pravilnik ne določa, pa mora spoštovati pravilnik tudi pri evidenčnem naročilu za naročilo blaga, storitev in gradenj za odpravo posledic poplav.

Državni zbor je včeraj na izredni seji sprejel Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP). Zakon med drugim posega na področje gradbenega prava, obligacijskega prava ter prava javnih naročil.

13. člen ZIUOPZP v vseh javno-naročniških pogodbah, ki so jih sklenili javni naročniki na splošnem področju z zasebno pravnimi subjekti podaljšuje pogodbeno dogovorjene roke za 6 mesecev, razen za projekte, katerih izvedba je neposredno vezana oziroma se sofinancira iz finančne perspektive 7 2014–2020.

26. člen določa, da se za javna naročila za odpravo posledic naravnih nesreč na stvareh, vezanih na odpravo posledic poplav in plazov in ki so vključene v program odprave posledic nesreč, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije, do EU praga javna naročila lahko izvajajo kot evidenčna naročila.

27. člen uvaja novo izjemo v okviru izločanja sklopov in sicer bo izločanje sklopov do 31. marca 2024 mogoče tudi za gradnje in sicer do ocenjene vrednosti 1.000.000 eurov brez DDV, vendar maksimalno do 20% skupne vrednosti vseh sklopov.

28. člen določa nova odstopna upravičenja javnih naročnikov za odstop od že sklenjenih pogodb o izvedbi javnega naročila in sicer odstopna upravičenja razširja tudi na dejstvo

• da postane izvedba javnega naročila nemogoča zaradi izrednih okoliščin poplav in plazov;
• da predmet javnega naročila za naročnika zaradi posledic poplav in plazov postane nepotreben;
• da se finančne prioritete zaradi odprave posledic poplav in plazov spremenijo.

Za javna naročila, povezana z odpravo posledic poplav in plazov, začeta do 31. marca 2024 je mogoč odstop od obvezne izvedbe projektnega natečaja, ZIUOPZP pa vsebuje še nekaj drugih določb, ki bodo vplivala na javno- naročniške pogodbe ali pravila javnega naročanja.