Leto: 2023

Izvajalci v praksi na posameznih projektih pogosto oblikujejo delovno skupino, ki bo izvedla določen posel, v to delovno skupino pa poleg oseb, ki jih izrecno zahteva zakonodaja in/ali naročnik (npr. vodja gradnje/vodja del), imenujejo tudi namestnike teh oseb, ki bodo (v primeru odsotnosti vodilnega kadra) pomagale pri izvedbi projekta.

Ker dotične osebe pri določenih projektih izvajajo naloge zahtevanega vodje izključno kot pomožni kader, v funkciji namestnika vodje del (gradnje), se kot smiselno zastavi vprašanje, ali je namestnik vodje upravičen do potrditve referenc za dela, ki jih je opravil v funkciji vodje del.

DKOM je v zadevi 018-084/2020-52 pojasnila, da vloga »namestnika« ni enakovredna zahtevani funkciji, ker namestnik gradbene vodje nima enakovrednega položaja kot vodja gradnje oz. vodja del, saj ga le nadomešča v njegovi odsotnosti. Čeprav je izraz »namestnik« skladno s SSKJ mogoče razumeti tudi na način, da gre pri »namestniku« za osebo, ki ima stalno določene funkcije oziroma naloge oz. stalno (in ne le občasno) nadomešča drugo osebo, pa ne gre spregledati, da vlagatelj v prijavi ni predstavil dejstev, ki bi naročniku omogočala zaključek, da sta nominirana kadra v okviru referenčnih projektov imela stalno določene naloge. Po presoji DKOM pa niti ni ključno, ali sta nominirani osebi v okviru referenčnih projektov stalno ali občasno nadomeščali gradbeno vodjo oz. vodjo del, saj je, glede na izraz »namestnik«, v okviru referenčnih projektov naloge gradbene vodje oz. vodje del primarno opravljala neka druga oseba, tu nominirani osebi pa sta zahtevane naloge opravljali v »omejenem obsegu« oz. v času odsotnosti gradbene vodje oz. vodje del.

Glede na zapisano lahko torej namestnik vodje del (gradnje) praviloma od naročnika prejme samo referenčno potrdilo, da je uspešno izvajal naloge namestnika vodje del (gradnje) ne pa vodje del (gradnje).

Ker je v praksi reference za vodjo del (gradnje) težko pridobiti, ponudnikom svetujemo, da naročniku v fazi razpisa na PJN zastavijo vprašanje in skušajo doseči, da bo naročnik v fazi pregleda ponudb, ob izkazu stalnosti opravljanja vseh nalog namestnika, ki pritičejo funkciji vodje del oz. gradnje, kot ustreznega vodjo del (gradnje) priznal tudi kader, ki je pri referenčnem projektu nastopal (samo) v funkciji namestnika vodje gradnje (del). Če bo naročnik predlogu ponudnika sledil, si bodo ustrezni kadri na tak način odprli vrata v svet za pridobitev potrebnih referenc.

Naročnik je na podlagi ZJN-3 v delu izkazovanja ekonomske in finančne sposobnosti upravičen zahtevati bonitetno oceno. Namen predložitve ustrezne bonitetne ocene je ugotavljati finančno stabilnost poslovanja ponudnika in s tem njegovo finančno zmožnost za izvedbo naročila ter je finančni kazalec, ki ga zakon dopušča. Pri določanju višine bonitetne ocene mora  naročnik upoštevati za kakšno vrednost in vrsto gradnje gre. Iz Smernic za javno naročanje gradenj (marec 2023), ki jih je pripravil Direktorat za javno naročanje Ministrstva za javno upravo (v nadaljevanju: smernice DJN) izhaja, da je bonitetna ocena najmanj SB6 (ali boljša) primerna, saj še izkazuje stabilnega ponudnika in da naj se višji bonitetni razred praviloma ne zahteva. Iz smernic izhaja tudi, da je bonitetna ocena SB5 le izjemoma dopustna, kadar gre za kompleksno gradnjo, financiranje pa je zagotovljeno iz evropskih skladov in je treba gradnjo izvesti v določenem roku.

Državna revizijska je nedavno v sklepu št. 018-112/2023-4 z dne 9.10.2023 presojala, ali je zahteva naročnika po bonitetni oceni SB5 primerna ali ne.  Vlagatelj je naročniku očital, da naročnik višine(prag) bonitetne ocene ni določil v povezavi in sorazmerno glede na predmet naročila oz. ni imel za omejevanje konkurence med ponudniki z določitvijo spornega pogoja objektivno utemeljenih razlogov.

Dkom je pritrdila vlagatelju, da z smernic DJN res izhaja, da je primerna ocena (za javna naročila gradenj) za preveritev finančne sposobnosti najmanj SB6 (ali boljša), saj še izkazuje stabilnega ponudnika, vendar pa smernice DJN za naročnika niso zavezujoče, saj predstavljajo (le) orodje, ki ga pripravljavci smernic priporočajo naročnikom za uporabo, ker dajejo usklajena napotila, usmeritve in predloge, kako naj praviloma poteka postopek javnega naročila. Zakonitost višine bonitetne ocene je posledično potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru. Državna revizijska komisija je v konkretnem primeru ugotavljala, da naročnik v zvezi z zatrjevano kompleksnostjo gradnje ni predstavil nobenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče predmetno gradnjo (ki se izvaja po postopku naročila male vrednosti) označiti za kompleksno, pojasnil pa tudi ni, v čem bi sama kompleksnost gradnje, če bi bila izkazana, utemeljevala določitev stroge bonitetne ocene SB5 glede na kazalnike bonitetne ocene SB6 (ali slabše). Razumljivo je prizadevanje naročnika v smeri čimprejšnje izvedbe predmeta javnega naročila (pri čemer je primarno naročnik tisti, ki mora ustrezno pravočasno načrtovati in začeti s postopkom javnega naročanja), ki bi v določeni meri prispeval tudi k hitrejši rešitvi stanovanjske problematike in strinja se Državna revizijska komisija, da morebiten nastanek položaja, ko izvajalec ne bi bil sposoben poravnavati svojih obveznosti, lahko predstavlja tveganje za nepravočasno izvedbo tako predmeta javnega naročila kot tudi drugih omenjenih del. Vendar pa opisane okoliščine, na katere se sklicuje naročnik, po presoji Državne revizijske komisije, same po sebi ne predstavljajo posebnih razlogov, s katerimi bi naročnik lahko opravičil sporno višino bonitetne ocene. Tudi na tem mestu gre izpostaviti, da naročnik (upoštevaje nadpovprečno zmožnost gospodarskih subjektov z bonitetno oceno SB5 in SB6 za poravnavanje svojih obveznosti ter hkrati njuno dovzetnost za spremembe na trgu in finančne šoke) ni predstavil nobenih posebnih okoliščin, s katerimi bi utemeljil, da je tveganje izvedbe predmetnega javnega naročila pri gospodarskem subjektu z bonitetno oceno SB5 zmanjšano do te mere, da je določitev te (stroge) bonitetne ocene opravičljiva.

V povzetku zapisanega je Državna revizijska komisija v sklepu št.: 018-112/2023-4 zaključila, da da naročnik v obravnavanem primeru ni navedel objektivnih opravičljivih razlogov, ki opravičujejo določitev bonitetne ocene SB5, posledično pa je vlagatelj uspel izkazati, da naročnik zahteve glede bonitetne ocene ni oblikoval skladno s 76. členom ZJN-3 ter 5., 7. in 8. členom ZJN-3.

Pri večjih poslih – še zlasti v gradbeništvu – je običajno, da izvajalec svojo obveznost, da bo dobro in pravočasno izpolnil pogodbo ter da bo odpravil morebitne napake, zavaruje z bančno garancijo na prvi poziv (brez ugovora).

Bančna garancija na prvi poziv je nepreklicno bančno jamstvo, neodvisno od osnovnega posla, in zagotavlja upravičencu plačilo na prvi poziv. Banka pri presoji ustreznosti zahteve za plačilo po garanciji upošteva le pogoje, ki so navedeni v sami garanciji.

Vendar pa to pri naročnikih pogosto ustvarja zmoten vtis, da v primeru kakršnekoli izvajalčeve kršitve bančno garancijo lahko unovčijo v polnem znesku in da ta znesek nato lahko tudi obdržijo.

Upravičenec (naročnik) se pravilno poplača iz garancije le v primeru, da obstaja njegova terjatev do izvajalca najmanj v višini garancije. Neodvisnost namreč velja le v razmerju med upravičencem (naročnikom) in garantom (banko), ne pa tudi med upravičencem (naročnikom) in naročiteljem garancije (izvajalcem). Med njima mora za unovčitev obstajati podlaga v temeljnem poslu.

Če naročnik nima terjatve v znesku unovčene garancije in je to že na prvi pogled očitno, bo izvajalec lahko preprečil že samo unovčitev garancije, in sicer z začasno odredbo. Takšni predlogi za izdajo začasne odredbe sicer pogosto niso uspešni, vendar ni nemogoče, da bo izvajalec sodišče uspel prepričati, da naročnik terjatve v višini unovčene garancije nima.

Pri odločanju o začasni odredbi je lahko pomembno, da naročnik – čeprav to ni bil pogoj iz garancije – v zahtevku za unovčitev ni konkretiziral višine in podlage svoje terjatve, saj v takšnem primeru zahtevek lahko deluje neverodostojno, kar ustvarja dvom v naročnikovo upravičenost do zneska iz garancije.

Četudi pa izvajalec z začasno odredbo ne uspe, pa lahko za vračilo zneska, za katerega naročnik nima podlage v neki konkretni terjatvi, vloži tožbo. Izvajalec je namreč upravičen od naročnika zahtevati plačilo tistega zneska, ki je presegal naročnikovo terjatev, saj je bilo plačilo iz garancije v tem primeru izvedeno brez pravne podlage v temeljnem razmerju garancije.

Bančna garancija naj se torej unovči le tedaj, ko ima upravičenec iz garancije do naročitelja garancije (izvajalca) konkretno terjatev, in naj se unovči le v višini, v kakršni ta terjatev obstaja. Ne glede na neodvisnost garancije namreč unovčitev v vseh drugih primerih ni utemeljena.

Naročnik pri preverjanju (ne)obstoja razloga za izključitev iz 2. odst. 75. člena ZJN-3 na podlagi vpogleda v e-Dosje ugotovi, da gospodarski subjekt na presečni datum poteka roka za oddajo ponudb izkazuje obstoj navedenega izključitvenega razloga.

Ponudnik v postopku pojasnjevanja ponudbe trdi, da ima na presečni datum na konto kartici FURS  z upoštevanim oddanim DDV-O obračunom iz naslova preplačila DDV saldo v dobro tega subjekta in da njegova terjatev iz naslova vračila preplačanega DDV presega terjatev FURS iz naslova neplačanih zapadlih prispevkov za socialno varnost.

Ali lahko naročnik šteje, da ima ponudnik na dan poteka roka za oddajo ponudb izpolnjene vse davčne obveznosti iz drugega odstavka 75. člena ZJN-3 in je podatek e-Dosje o zapadlih neplačanih obveznosti, zgolj posledica zakasnelega načina knjiženja obračunov, ki ne ustreza dejanskemu stanju?

LAHKO, če mu to potrdi FURS.

ZDavP-2 v 97.a členu določa, da davčni organ pred izvedbo vračila preveč plačanega davka preveri stanje na knjigovodski kartici zavezanca in v primeru izpolnjenih pogojev za pobot izvede pobot po uradni dolžnosti. Ex lege pobot se izvede na dan, ko se stečejo pogoji zanj –  ko sta zapadli obveznosti Finančne uprave RS za vračilo davka in obveznost davčnega zavezanca za plačilo davka/prispevkov. Obveznost FURS zapade najkasneje v 30 dneh od dneva predložitve davčnega obračuna, obveznost zavezanca za plačilo prispevkov pa z dnem predložitve REK-1 obrazca. Vendar pa navedeno ne pomeni in ne preprečuje, da FURS obveznosti zapre prej ter jih ustrezno poknjižiti tako, da v evidenci knjigovodsko stanje uskladi z dejanskim, če ugotovi, da so za to izpolnjeni pogoji.

Zato naročnikom svetujemo, da kadar se znajdejo pred uvodoma zastavljenim vprašanjem, na FURS naslovijo zaprosilo za pridobitev podatkov za potrebe preverjanja obstoja obligatornih razlogov za izključitev, iz katerih bo izhajalo na datum poteka roka za oddajo ponudb ažurirano stanje glede (ne)obstoja razloga za izločitev iz 2. odst. 75. člena ZJN-3 v knjigovodskih evidencah FURS.

Generalno pravilo je, da se zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo, vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o naročilu ali prejema povabila k oddaji ponudbe. Iz druge povedi prvega odstavka 25. člena ZPVPJN izhaja, da kadar naročnik spremeni ali dopolni navedbe v objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali v razpisni dokumentaciji, se lahko zahtevek za revizijo, ki se nanaša na spremenjeno, dopolnjeno ali pojasnjeno vsebino objave, povabila ali razpisne dokumentacije ali z njim neposredno povezano navedbo v prvotni objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali razpisni dokumentaciji, vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, če se s tem obvestilom spreminjajo ali dopolnjujejo zahteve ali merila za izbiro najugodnejšega ponudnika.

Državna revizijska komisija je obravnavala primer,[1] ko naročnik v odprtem postopku še 4 dni pred potekom roka za oddajo ponudb ni podal nobenih odgovorov na vprašanja. Vlagatelj zato ni mogel pripraviti ponudbe in je zoper določbe razpisne dokumentacije vložil zahtevek za revizijo pred potekom roka za predložitev ponudb, v katerem je predlagal razveljavitev celotnega postopka javnega naročila. Po vložitvi zahtevka za revizijo je naročnik na Portalu javnih naročil objavil popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Državna revizijska komisija je zahtevek vlagatelja zavrgla.

Zakaj?

Ker je ugotovila, da zahtevek za revizijo ni bil vložen pravočasno, saj je že poteklo deset delovnih dni od dneva objave obvestila o naročilu in tudi od objave spremembe dokumentacije. Obenem je Državna revizijska komisija pojasnila, da so za presojo pravočasnosti zahtevka za revizijo lahko relevantni zgolj dogodki oz. (pravna) dejstva, nastala pred vložitvijo zahtevka za revizijo, ne pa tudi dogodki oz. (pravna) dejstva, nastala po vložitvi zahtevka za revizijo. Zato spremembe oz. dopolnitve dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki so bile objavljene na Portalu javnih naročil po vložitvi zahtevka za revizijo (npr. objava naročnikih odgovorov, objava popravka), niso relevantne za presojo njegove pravočasnosti. Ker je bila istega dne, ko je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, objavljena tudi sprememba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je Državna revizijska komisija pozvala Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije na pojasnilo, ob kateri uri je bil tega dne na Portalu javnih naročil objavljen Popravek. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil Popravek objavljen 38 minut kasneje kot je bil vložen zahtevek za revizijo, sprememba ne more biti upoštevna pri presoji pravočasnosti zahtevka za revizijo.

Kako ravnati, da bo zahtevek za revizijo pravočasen?

Predlagamo, da ste potencialni ponudniki pozorni na roke in v primeru, da naročnik ne odgovarja na vprašanja, pravočasno vložite zahtevek za revizijo ter ne čakate, ali bo naročnik odgovoril na vaše vprašanje. Naročnikom pa predlagamo, da v izogib zahtevkom za revizijo ažurno odgovarjate na vprašanja, ki jih prejmete preko portala Javnih naročil in potencialne ponudnike tudi preko pojasnil obveščate o morebitnih spremembah dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

[1] Sklep Državne revizijske komisije 018-092/2022

Vlagatelj je vložil revizijski zahtevek, kateremu je priložil potrdilo o plačilu revizijske takse v višini 6.000 EUR, kot je naročnik navedel v pravnem pouku. Državna revizijska komisija (DKOM) je vlagatelja pozvala na doplačilo revizijske takse v višini 16.000 EUR (4. odst. 72. člena v zvezi z 2. odst. 71. člena ZPVPJN), pod grožnjo sankcije zavrženja revizijskega zahtevka. Vlagatelju se zdi višina takse, glede na njegovo osnovno pričakovanje, pretirana in želi revizijski zahtevek umakniti ter zahtevati povračilo polovice plačane takse.  Do kakšnega zneska je upravičen vlagatelj in do kakšnega DKOM?

ZPVPJN v 2. odst. 72. člena določa, da če vlagatelj zahtevek za revizijo umakne po prejemu naročnikove odločitve, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za revizijo, in preden DKOM sprejme odločitev, s katero o zahtevku vsebinsko odloči (tj. zavrne ali ugodi zahtevku), je upravičen do povračila polovice plačane takse.

Procesna predpostavka za sprejem revizijskega zahtevka v obravnavo je plačilo revizijske takse, ki mora biti v ustrezni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Kadar se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev, s katero naročnik odda javno naročilo, znaša taksa 2% od cene najugodnejše dopustne ponudbe z vključenim DDV (3. odst. 31 člena v zvezi z 2. odst. 72. člena ZPVPJN).

Upoštevaje navedeno zakonsko podlago taksna obveznost nastane z dnem vložitve revizijskega zahtevka, v višini kot jo določa zakon in ne v višini, ki jo naročnik (pomotoma) navede v pravnem pouku. Sledenje naročnikovemu napačnemu pouku za vlagatelja predstavlja zgolj ugodnost, da njegov revizijski zahtevek ne bo a priori zavržen, temveč ga bo DKOM (pred tem) pozvala na doplačilo. Navedeno zatorej pomeni, da je DKOM upravičena do plačila zneska, v zakonsko določeni višini (22.000 EUR) in ne v višini, kot jo je napačno določil naročnik (6.000 EUR), kar pomeni, da je vlagatelj dolžan revizijsko takso, ki je v principu plačilo za delo DKOM, plačati v višini, na doplačilo katere ga poziva DKOM.

V kolikor se vlagatelj odloči, da s postopkom (do odločitve DKOM) ne želi več nadaljevati in zahtevek umakne, to zanj pomeni, da lahko zahteva povračilo polovice revizijske takse, ki se obračuna od zakonsko določene višine (22.000/2) in ne zneska že plačane takse (6.000/2). Upoštevaje, da je vlagatelj del takse že plačal, to zanj pomeni, da bodisi doplača takso v višini 16.000 EUR in kasneje zahteva povračilo polovičnega zneska (11.000 EUR), bodisi, če je že ob prejemu poziva na doplačilo takse prepričan, da s postopkom ne želi več nadaljevati, umakne zahtevek in le doplača razliko do višine polovičnega zneska zakonsko določene takse, tj. 5.000 EUR, do katere je DKOM upravičena.

V luči odpravljanja posledic letošnjih katastrofalnih poplav se mnogi naročniki srečujejo s takšnimi in drugačnimi vprašanji tudi glede izvajanja postopkov javnega naročanja.

Med drugim je v našo pisarno prišlo vprašanje, ali je naročnik, ki bo izvedel t.i. evidenčno naročilo za naročilo blaga, storitev in gradenj za odpravo posledic poplav dolžan spoštovati svoje interne pravilnike/navodila ter posledično preverjati trg in pridobivati več ponudb?

Evidenčna javna naročila so tista javna naročila, katerih vrednost ne presega mejne vrednosti za uporabo Zakona o javnem naročanju (ZJN-3). Pri teh naročilih naročniku ni treba upoštevati določil zakona (lahko pa jih), vsekakor pa mora spoštovati načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentnosti.

Veliko naročnikov ima za primer izvajanja evidenčnih postopkov sprejete interne pravilnike/navodila, s katerimi naročniki zagotavljajo zgoraj navedena načela. V kolikor ima naročnik sprejet kakršen koli interni akt, ki ga je sprejel za bolj specifično ureditev pravil izvajanja evidenčnih naročil, je vselej dolžan ravnati skladno z njim. Če interni pravilnik / navodila določajo možnost odstopanja od pravil, ki jih za evidenčna naročila določa interni pravilnik, lahko naročnik pri evidenčnem naročilu za odpravo posledic poplav odstopi od spoštovanja internega pravila, če pa te možnosti pravilnik ne določa, pa mora spoštovati pravilnik tudi pri evidenčnem naročilu za naročilo blaga, storitev in gradenj za odpravo posledic poplav.

Državni zbor je včeraj na izredni seji sprejel Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP). Zakon med drugim posega na področje gradbenega prava, obligacijskega prava ter prava javnih naročil.

13. člen ZIUOPZP v vseh javno-naročniških pogodbah, ki so jih sklenili javni naročniki na splošnem področju z zasebno pravnimi subjekti podaljšuje pogodbeno dogovorjene roke za 6 mesecev, razen za projekte, katerih izvedba je neposredno vezana oziroma se sofinancira iz finančne perspektive 7 2014–2020.

26. člen določa, da se za javna naročila za odpravo posledic naravnih nesreč na stvareh, vezanih na odpravo posledic poplav in plazov in ki so vključene v program odprave posledic nesreč, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije, do EU praga javna naročila lahko izvajajo kot evidenčna naročila.

27. člen uvaja novo izjemo v okviru izločanja sklopov in sicer bo izločanje sklopov do 31. marca 2024 mogoče tudi za gradnje in sicer do ocenjene vrednosti 1.000.000 eurov brez DDV, vendar maksimalno do 20% skupne vrednosti vseh sklopov.

28. člen določa nova odstopna upravičenja javnih naročnikov za odstop od že sklenjenih pogodb o izvedbi javnega naročila in sicer odstopna upravičenja razširja tudi na dejstvo

• da postane izvedba javnega naročila nemogoča zaradi izrednih okoliščin poplav in plazov;
• da predmet javnega naročila za naročnika zaradi posledic poplav in plazov postane nepotreben;
• da se finančne prioritete zaradi odprave posledic poplav in plazov spremenijo.

Za javna naročila, povezana z odpravo posledic poplav in plazov, začeta do 31. marca 2024 je mogoč odstop od obvezne izvedbe projektnega natečaja, ZIUOPZP pa vsebuje še nekaj drugih določb, ki bodo vplivala na javno- naročniške pogodbe ali pravila javnega naročanja.

Državni zbor je na seji 31. 8. 2023 sprejel Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (ZIUOPZP), ki zaradi odprave posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 določa nujne interventne, sanacijske in preventivne ukrepe ter postopke za izvedbo in spremljanje teh ukrepov.

ZIUOPZP vezano na področje javnih naročil odstopa od nekaterih določb Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) in med drugim vnaša spremembe glede izločitve sklopov.

Zakon o javnem naročanju (ZJN-3) določa, da ne glede mejne vrednosti za uporabo zakona, ki so določene v 21. členu ZJN-3, lahko naročnik odda javna naročila za posamezne izločene sklope brez uporabe postopkov iz tega zakona, če je ocenjena vrednost izločenih sklopov brez DDV nižja od 80.000 eurov za blago ali storitve, vendar skupna vrednost sklopov, oddanih brez uporabe tega zakona, ne sme presegati 20 odstotkov skupne vrednosti vseh sklopov, na katere je bila razdeljena predlagana pridobitev podobnega blaga ali predlagana izvedba storitev.

ZJN-3 torej pod določenimi pogoji omogoča izločanje sklopov pri javnih naročilih blaga ali storitev.

Kaj je novega?

ZIUOPZP v 27. členu določa, da lahko naročnik ne glede na 21. člen ZJN-3 odda javna naročila gradnje, vezana na odpravo posledic poplav in plazov, za katera se postopek začne najpozneje 31. marca 2024, za posamezne izločene sklope brez uporabe postopkov iz ZJN-3, če je ocenjena vrednost izločenih sklopov brez DDV nižja od 1.000.000 eurov, vendar skupna vrednost sklopov, oddanih brez uporabe postopkov iz ZJN-3, ne sme presegati 20 % skupne vrednosti vseh sklopov, na katere je bila razdeljena predlagana izvedba gradnje.

Interventni zakon s tem določilom omogoča izločitev sklopov tudi za javna naročila gradenj, vendar le, če so za to izpolnjeni pogoji:

• javno naročilo mora biti vezana na odpravo posledic poplav in plazov,
• postopek oddaje javnega naročila se bo začel najpozneje 31. 3. 2024,
• ocenjena vrednost izločenih sklopov brez DDV mora biti nižja od 1.000 eurov in
• skupna vrednost sklopov, oddanih brez uporabe postopkov iz ZJN-3, ne sme presegati 20 % skupne vrednosti vseh sklopov.