Leto: 2023

Našemu stališču, objavljenemu pred nekaj tedni (članek), je pritrdila tudi Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-055/2023 z dne 26. 6. 2023 (povezava: https://www.dkom.si/sl/revizijske-zadeve/odlocitve-dkom/2023062611333463/018-055-2023-obcina-vodice). Državna revizijska komisija je odločala o ustreznosti opredelitve dveh konkretnih postavk iz popisa del, katerih vsebino je naročnik v razpisni dokumentaciji določil z izjemno široko in pomensko odprto generalno klavzulo. Državna revizijska komisija je potrdila, da na takšen način opredeljena obseg in vsebina postavk vnaprej nista znana in določljiva, prav tako pa ni mogoče vnaprej opredeliti števila dogodkov (na katere se nanašata, op. p.), kar ne ustreza načeloma  transparentnosti postopka (6. člen ZJN-3) in enake obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Kot pomembne okoliščine, ki so prispevale k ugoditvi zahtevku, je Državna revizijska komisija poudarila tudi, da iz razpisne dokumentacije ni bilo jasno, kako se bodo dela po spornih postavkah obračunavala, niti kakšno vlogo imajo nekatere druge postavke, ki bi lahko (z drugačnim načinom določanja – po cenah na enoto namesto po pavšalni ceni) vključevale vsebinsko enaka dela kot sporni postavki. Državna revizijska komisija je zaključila, da je dolžnost naročnika, da vse zahteve v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi tako, da vsi ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo, na podlagi česar lahko naročnik pridobi medsebojno primerljive ponudbe, te dolžnosti pa s tako pripravljeno razpisno dokumentacijo v konkretnem primeru naročnik ni izpolnil. Zato velja ponovno poudariti, kot smo opozorili že v prejšnji objavi, da ne zadošča, da naročniki z nedoločnimi vseobsegajočimi določbami razpisne dokumentacije ponudnike pustijo ugibati, kaj sploh je predmet javnega naročila (pri čemer je po naravi stvari logično, da se opisnemu opredeljevanju postavk ni mogoče izogniti in to samo po sebi ni prepovedano). To velja še zlasti, če je poleg vsebine in obsega postavk ponudbenega predračuna nejasen tudi način njihovega obračunavanja – v tem primeru razpisna dokumentacija ni zakonita.

Prvi odstavek 81. člena ZJN-3 določa, da lahko gospodarski subjekt glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem ter tehnično in strokovno sposobnostjo po potrebi za posamezno javno naročilo uporabi zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti, pri čemer mora glede pogojev v zvezi z izobrazbo in strokovno usposobljenostjo izvajalca storitev ali gradenj in vodstvenih delavcev podjetja ter pogojev v zvezi z ustreznimi poklicnimi izkušnjami uporabiti zmogljivosti drugih subjektov le, če bodo slednji izvajali gradnje ali storitve, za katere se zahtevajo te zmogljivosti. Če želi gospodarski subjekt uporabiti zmogljivosti drugih subjektov, mora naročniku dokazati, da bo imel na voljo potrebna sredstva, na primer s predložitvijo zagotovil teh subjektov v ta namen.

Predstavljena določba ZJN-3 tako zahteva, da mora imeti ponudnik, ki se v zvezi z izpolnjevanjem pogojev tehnične in strokovne sposobnosti sklicuje na zmogljivosti drugega, te zmogljivosti (npr. delovne stroje, kadre) dejansko na voljo pri izvedbi javnega naročila, pri čemer mora slednje ponudnik dokazati že v ponudbi. Pri tem določbe ZJN-3 ne zahtevajo, da bi moral imeti ponudnik v primeru, ko se sklicuje na zmogljivosti drugega, te zmogljivosti (npr. delovne stroje, kadre) hkrati nujno tudi v posesti. Še manj določbe ZJN-3 zahtevajo, da bi moral imeti ponudnik v takšnem primeru zmogljivosti drugega v posesti (že) v trenutku oddaje ponudbe, sploh če tega v razpisni dokumentaciji ni zahteval niti naročnik.

Če torej naročnik v razpisni dokumentaciji ne določi izrecno, da mora imeti ponudnik, ki se sklicuje na zmogljivosti drugega subjekta, te zmogljivosti (tj. delovne stroje in opremo) v času oddaje ponudbe v posesti, temveč določi le, da mora imeti ponudnik te zmogljivosti v času oddaje ponudbe (in za celoten čas trajanja pogodbe) v najemu, potem ponudnik navedeno zahtevo ustrezno izpolnil s tem, da izkaže, da ima zahtevano opremo v trenutku oddaje ponudbe v najemu, tj. da ima za navedeno opremo z nominiranimi podizvajalci sklenjene ustrezne najemne pogodbe (prim. sklep DKom 018-043/2023-8 z dne 25. 5. 2023).

DA, vendar le pod pogojem, da je naročnik s pojasnilom odpravil dvoumnosti navedb v razpisni dokumentaciji na način, da je določbe te dokumentacije dopolnil. V zadevi 018-032/2023-11 je DKom presojala zahteve razpisne dokumentacije, ki so omogočale zaključek, da je predmet javnega naročila zgolj informacijska rešitev, ki bo posebej za naročnika na novo šele razvita, medtem ko so druge zahteve nakazovale na sklep, da so za naročnika sprejemljive tudi »OTS« informacijske rešitve, ki jih že uporabljajo drugi uporabniki. Nobena od določb, ki so dajale podlago za potencialni zaključek o dopustnosti »OTS« informacijskih rešitev, pa ni vsebovala izrecnega določila o tem, da so ponudbe »OTS« informacijskih rešitev dopustne oziroma nedopustne ter da bo ponudnik, ki bo ponudil tovrstno rešitev izključen oziroma ne bo izključen. Poleg tega je razpisna dokumentacija pravice intelektualne lastnine urejala le za primere informacijskih rešitev, ki bodo na novo šele razvite, medtem ko določb v zvezi s pravicami intelektualne lastnine, ki bi bile kakorkoli relevantne za primere že obstoječih informacijskih rešitev, ni vsebovala. Na vprašanje enega od ponudnikov je naročnik na PJN odgovoril, da ponudnik, ki bo ponudil že obstoječo »OTS« informacijsko rešitev in pravic intelektualne lastnine ne bo prenesel na naročnika, ne bo izključen. S tem po mnenju DKom naročnik ni le potrjeval že obstoječe vsebine razpisne dokumentacije, pač pa je z navedenim odgovorom odpravljal dvoumnosti navedb v tej dokumentaciji na način, da je določbe te dokumentacije (v delu zahtev) dopolnil. Še dodatno je naročnik določbe te dokumentacije dopolnil, ko je pritrdilno odgovoril na vprašanje, ali bo »/…/sprejel ponudbo s komercialno serijsko rešitvijo (COTS) z večno in neprenosljivo licenco brez dostave izvorne kode in pravic intelektualne lastnine za programska orodja, ki jih je podjetje, ki se je prijavilo na ta razpis, že razvilo«. Z navedenim odgovorom, je naročnik potencialnim ponudnikom  v delu pravic intelektualne lastnine podal še dodatne (tj. nove) informacije, s katerimi je dopolnil določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Ob upoštevanju navedenega je DKom ugotovila, da je naročnik z odgovoroma, s katerima je pojasnil in odpravil dvoumnost zahtev v razpisni dokumentaciji, v slednjo posegel na način, ki vpliva na zaščito začetka teka roka za vložitev zahtevka za revizijo.

Če naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni določil kakšna posebna pravila v zvezi z dopolnjevanjem ponudb (npr. da jih ne bo dopustil oz. jih v kakšnem delu ne bo dopustil), veljajo zakonske določbe. ZJN- 3 določa, da razen kadar gre za popravek ali dopolnitev očitne napake, če zaradi tega popravka ali dopolnitve ni dejansko predlagana nova ponudba, ponudnik ne sme dopolnjevati ali popravljati:

• svoje cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV, skupne vrednosti ponudbe brez DDV, razen kadar se skupna vrednost spremeni v skladu s sedmim odstavkom tega člena, in
• tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila.

Včasih je omenjena določba izrecno prepovedovala tudi dopolnjevanje tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja, torej dopolnjevanja v zvezi z merili, vendar je bilo to z novelo ZJN-3B črtano. Poziv na dopolnitev ponudbe s predložitvijo dokumentov v okviru meril tako ni več zakonsko prepovedan. Kljub temu pa mora naročnik glede morebitnega pozivanja najprej preveriti ali gre za poziv s predložitvijo dokumentov, katerih obstoj pred rokom za oddajo ponudb je mogoče objektivno preveriti. Obenem je naročnik dolžan upoštevati tudi načelo transparentnosti in načelo enake obravnave ponudnikov in bodisi k dopolnitvi pozvati vse ponudnike, ki teh dokumentov niso predložili že ob oddaji ponudbe, bodisi nobenega od njih

Okvirni sporazum pomeni sporazum med enim ali več naročniki in enim ali več gospodarskimi subjekti, katerega predmet je določitev pogojev, s katerimi se uredijo naročila, ki se oddajo v posameznem obdobju, zlasti v zvezi s ceno in, če je ustrezno, predvideno količino.

Zastavlja se vprašanje, ali je dolžan naročnik v Obvestilo o naročilu, s katerim izvaja postopek javnega naročila s sklenitvijo okvirnega sporazuma navesti skupno količino, in torej maksimalno količino in/ali vrednost, del katere so lahko poznejša naročila.

Navedeno vprašanje je presojalo Sodišče EU, in sicer v zadevi št. C-23/20. Sodišče EU je med drugim zapisalo, da glede na načeli enakega obravnavanja in transparentnosti iz člena 18(1) Direktive 2014/24 ter glede na splošno sistematiko te direktive ni mogoče dopustiti, da javni naročnik v obvestilu o javnem naročilu ne navede maksimalne vrednosti blaga, ki se dobavi na podlagi okvirnega sporazuma. Iz drugih določb Direktive 2014/24 namreč izhaja, da mora javni naročnik določiti vsebino okvirnega sporazuma, ki ga namerava skleniti. Tako načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije kot tudi načelo transparentnosti, ki iz njiju izhaja, zahtevajo, da so vsi pogoji in pravila postopka oddaje javnega naročila v obvestilu o javnem naročilu ali v specifikacijah navedeni jasno, natančno in nedvoumno, da lahko, prvič, vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo ter, drugič, javni naročnik dejansko preveri, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo merilom, ki veljajo za zadevno naročilo.

Po mnenju Sodišča EU bi bili načeli transparentnosti in enakega obravnavanja gospodarskih subjektov, zainteresiranih za sklenitev okvirnega sporazuma, kršeni, če javni naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma, ne bi navedel maksimalne vrednosti ali količine, na katero se tak sporazum nanaša.

Navedeno pomeni, da morajo javni naročniki, kadar izvajajo postopek javnega naročila s sklenitvijo okvirnega sporazuma v Obvestilu o naročilu ali v specifikacijah javnega naročila navesti maksimalno količino in/ali vrednost blaga, ki se dobavi na podlagi okvirnega sporazuma. Naročnik je na to maksimalno količino ob izvajanju okvirnega sporazuma vezan.

Navedba maksimalne količine je za javnega naročnika pravno zavezujoča, kar pomeni, da se lahko javni naročnik, ki je prvotna stranka okvirnega sporazuma, za svoj račun in za račun potencialnih javnih naročnikov, ki so jasno navedeni v tem sporazumu, zaveže le do zgornje meje maksimalne količine in/ali vrednosti ter da navedeni sporazum, ko je ta zgornja meja dosežena, preneha veljati.

Ponudbeni predračun je eden najpomembnejših delov razpisne dokumentacije, saj naročnik z njim običajno natančneje opredeli predmet naročila, ponudniki pa na njegovi podlagi oblikujejo svoje cene, s katerimi se potegujejo za pridobitev posla. Naročnik mora zato ponudbeni predračun pripraviti s posebno skrbnostjo, še zlasti pa mora biti pozoren, ko po objavi naročila in pred potekom roka za prejem ponudb vanj posega.

Pred kratkim smo obravnavali primer, ko je naročnik v predračunu sprva predvidel pavšal, ki naj bi vključeval nabor opisno opredeljenih storitev, poleg pavšala pa je oblikoval še postavke za režijska dela z navodilom, da se bo določena konkretna storitev obračunavala po režiji in ne v okviru pavšalne postavke. Pred potekom roka za prejem ponudb je nato posegel v predračun in navodilo glede obračuna omenjene storitve po režiji črtal, pavšalni postavki pa dodal široko generalno klavzulo glede storitev, ki so vanjo vključene, kar je povzročilo, da ponudniki niso več vedeli, v kateri postavki naj določeno konkretno storitev upoštevajo in kako se bo ta storitev obračunavala (v okviru pavšala ali kot posebna postavka po režiji). Menimo, da takšne spremembe niso ustrezne in se jim morajo naročniki izogibati.

Medtem ko je vprašanje, katere gradnje, blago oziroma naročnik dejansko naroča, stvar njegovih potreb, je podatek o tem, kako se bodo gradnje, blago ali storitve obračunavale, nujno potreben za pripravo dopustnih in medsebojno primerljivih ponudb, zato glede tega nejasnosti niso dopustne, saj je s tem prekršeno načelo transparentnosti iz 6. člena ZJN-3, pa tudi četrti odstavek 61. člena ZJN-3 in peti odstavek 68. člena ZJN-3 (tako npr. Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-138/2022-4).

Iz podobnih razlogov je lahko problematična tudi preširoka in nedoločna opredelitev vsebine in obsega posamezne postavke (npr. z v praksi pogosto uporabljenimi generalnimi klavzulami, s katerimi naročniki na ponudnike skušajo prevaliti nedoločena tveganja). Naročnik mora namreč ponudnikom zagotoviti zadosti informacij, da se ti seznanijo s tveganji, ki jih prevzemajo s ponudbo, da bi lahko ta tveganja upoštevali pri oblikovanju cen in da bi pri tem lahko izhajali iz enakih izhodišč (prim. sklep Državne revizijske komisije št. 018-003/2023-28). V nasprotnem primeru je lahko prekršeno načelo transparentnosti javnega naročanja iz 6. člena ZJN-3 in načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz 7. člena ZJN-3.

Naročniki se morajo zato zavedati, da v zvezi s pripravo ponudbenega predračuna, ki za ponudnike predstavlja najpomembnejši vir vsebine in obsega naročila, nosijo posebno breme. Le priprava notranje skladnega in jasnega predračuna naročnike obvaruje pred (utemeljenimi) zahtevki za revizijo, ki povzročijo zastoje v projektih in dodatne stroške.

V Pravni praksi št. 5 z dne 2.2.2023 je bil na straneh 8-10 objavljen članek odvetnice iz Odvetniške družbe Potočnik in Prebil, mag. Maje Koršič Potočnik z naslovom »Kako je mogoče zakonito dokazati spremembo cene pri gradbeni pogodbi«. V nadaljevanju je podana podrobnejša pravna analiza stališča MOP.

MOP torej poveže revizijo cene ter ocenjeno vrednost, vendar pa za njihovo stališče ni najti ustrezne pravne podlage. 24. člen ZJN-3, ki opredeljuje metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil v prvem odstavku določa, da mora izračun ocenjene vrednosti temeljiti na celotnem plačljivem znesku brez DDV, kakor ga oceni naročnik, vključno s katero koli opcijo in morebitnimi podaljšanji naročil. V ocenjeno vrednost morajo biti torej vključene:

• opcije
• vsa podaljšanja

To je logično, saj je oboje – opcija in podaljšanja naročil – vnaprej predvidljivo oziroma mora biti, da te spremembe naročnik sploh uveljavi. Med pravili, kaj je treba vključiti v ocenjeno vrednost pa ni določbe o reviziji cen (zakonski, pogodbeni valorizaciji, spremembi cen zaradi rasti cen kalkulativnih elementov). Po drugi strani pa prva točka prvega odstavka 95. člena ZJN-3, ki našteva, kaj vse je je vnaprej predvidena sprememba, določa, da JE vnaprej predvidena sprememba:

• določbe o reviziji cen,
• opcije.

1. ZAKLJUČEK: Zakon eksplicitno določa, da je valorizacija cene vnaprej predvidena sprememba.

Za presojo tega vprašanja je relevanten še en člen ZJN-3 in sicer zadnja poved drugega odstavka 95. člena ZJN-3, ki določa:

»Če vključuje pogodba o izvedbi javnega naročila določbo o valorizaciji denarnih obveznosti (opomba avtorja prispevka: gradbena pogodba to vedno določa, zaradi zakonske valorizacije 655. in 656. člena OZ. Tudi če ni nikakršne pogodbene določbe o valorizaciji, se uporablja zakonska določba o valorizaciji), se kot referenčna vrednost za izračun najvišje dovoljene vrednosti sprememb v primeru iz 2. ali 3. točke prejšnjega odstavka uporabi vrednost pogodbe s posodobljenimi cenami.« Zakon torej kar na dveh mestih določa, da se valorizacije cene ne vštevajo v kvoto 30%- v prvi točki prvega odstavka (ne glede na denarno vrednost) in v drugem odstavku 95. člena ZJN-3. To, kar poskuša narediti MOP pa je, da želi prikazati, da zaradi določbe 24. člena ZJN-3 vnaprej predvidene spremembe ni mogoče uporabiti, kadar ni vključena v ocenjeno vrednost. To pa ne drži iz naslednjih razlogov:

• ker 24. člen NE določa, da bi morala biti revizija cen vključena v ocenjeno vrednost. To določa samo za opcije, opcije pa so nekaj povsem drugega (o tem, kaj je opcija, govori 111. recital Direktive). Nekdo si je gladko izmislil, da bi morale biti revizije cen vključene v ocenjeno vrednost, saj to 24. člen ne govori;
• iz namena instituta ocenjene vrednosti pa tudi izhaja, da se ta uporablja zgolj pri
• vprašanju ali je treba JN objaviti na TED ali samo na portalu JN;
• pravilni uporabi postopka

in za nič drugega. Če je tudi po povišani vrednosti objava še vedno ustrezna (bodisi, ker je povišanje z osnovno vrednostjo pod pragom EU bodisi ker je bilo JN že v osnovi objavljeno tudi na TED) in če je bil izveden postopek, ki ni odvisen od OV (denimo odprti ali konkurenčni dialog ali omejeni postopek) potem so pravila o ustreznosti OV upoštevana. Niti ZJN-3 niti Direktiva ne zahtevata, da se ocenjena vrednost ujema z nominalno vrednostjo izvedenega JN, to bi bil svojevrsten absurd. Niti MJU niti MOP pa tudi nimata pravice, da dajeta kakršnakoli zavezujoča stališča. V ustavni demokraciji, ki je utemeljena na načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave RS), je oblast razdeljena na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki se medsebojno omejujejo prek sistema zavor in ravnovesij (checks and balances). Vsaka veja oblasti ima posebej določene naloge in pristojnosti. Splošno sprejeto načelo pravne države je, da je državi dovoljeno samo tisto, kar je izrecno predpisano, drugo pa ne samo da ji ni dovoljeno, temveč ji je prepovedano. Državni organi smejo zato ukreniti samo, kar je zanje izrecno dovoljeno, tj. predpisano, v okviru njihove pristojnosti. Izvršilna veja oblasti nima pravice dajati kakršnihkoli zavezujočih tolmačenj zakonodaje. Že samo dejstvo,  da MOP zahteva, da se odloča na podlagi njegovega stališča, ki ga sploh ne bi smel dati, saj za to ni pristojen, povzroči nezakonitost vseh odločitev, ki so sprejete na podlagi takšnega tolmačenja zakonodaje.

2. ZAKLJUČEK: MOP je s svojim stališčem prekoračil svoja pooblastila.

ZJN-3 v 22. členu določa mejne vrednosti za objave. V 3. odstavku tega člena je navedeno, da kadar Evropska komisija sprejme spremembe mejnih vrednosti za objave, ministrstvo, pristojno za javna naročila, v desetih dneh po objavi na svojih spletnih straneh objavi nove evropske mejne vrednosti. Ne glede na 2. odstavek 22. člena ZJN-3 upošteva naročnik spremenjene mejne vrednosti od 1. januarja po njihovem sprejetju. Evropska komisija mejne vrednosti, od katerih dalje morajo naročniki obvestila v zvezi z javnimi naročili objaviti v Uradnem listu, sprejme z delegiranimi uredbami, kar pomeni, da veljajo neposredno. Mejne vrednosti iz 22. člena ZJN-3 oz. vrednosti, ki jih določi Evropska komisija, so pomembne glede objav v zvezi z javnimi naročili, saj določajo kdaj mora naročnik obvestilo v zvezi z javnim naročilom objaviti na portalu javnih naročil oziroma na portalu javnih naročil in v Uradnem listu EU. Poleg tega pa se na vrednosti iz 2. odstavka 22. člena ZJN-3 sklicuje tudi 6. odstavek 40. člena ZJN-3 v zvezi z roki za prejem ponudb v odprtem postopku. Slednji določa, da »ne glede na 2. odstavek tega člena lahko naročnik za javno naročilo, katerega ocenjena vrednost je nižja od vrednosti iz 2. odstavka 22. člena tega zakona, določi krajši rok za prejem ponudb«. Določilo 6. odstavka 40. člena ZJN-3 se sklicuje zgolj na mejne vrednosti, ki so določene v 2. odstavku 22. člena, ne pa tudi na s strani Evropske komisije spremenjene mejne vrednosti… … in pojavi se dilema: Katere vrednosti naj naročnik upošteva pri določitvi roka za prejem ponudb na podlagi 6. odstavka 40. člena ZJN-3, če se vrednosti določene v 2. odstavku 22. člena ZJN-3 in mejne vrednosti, ki jih je sprejela Evropska komisija razlikujejo? Določilo ZJN-2 in prvotni predlog ZJN-3, sta določala, da »kadar Komisija objavi spremembe mejnih vrednosti iz tega zakona, ministrstvo, pristojno za javna naročila, v desetih dneh po objavi na svojih spletnih straneh objavi nove evropske mejne vrednosti«. Zavzeti je mogoče stališče, da je bil namen predlagatelja ZJN-3, da se morebitne nove mejne vrednosti upoštevajo tudi glede določitve rokov v odprtih postopkih. A glede na to, da se sprejeto besedilo v ZJN-3 razlikuje od besedila v ZJN-2 in predloga ZJN-3, izrecne potrditve o tem v zakonu ni. Odgovor je oblikovala Državna revizijska komisija, ki je v odločitvi št. 018-172/2020 navedla, da podlaga za določanje roka za prejem ponudb iz 6. odstavka 40. člena ZJN-3 velja za primere javnih naročil, katerih ocenjena vrednost je nižja od t.i. evropskih mejnih pragov. Ne glede na vse, pa morajo naročniki pri določanju rokov vedno spoštovati splošno pravilo iz 1. odstavka 74. člena, ki določa, da morajo javni naročniki pri določanju rokov za prejem ponudb in prijav za sodelovanje v postopkih oddaje javnih naročil upoštevati zlasti kompleksnost javnega naročila in čas, ki je potreben za pripravo ponudbe.

V gradbeništvu so redki primeri, ko za dokončanje objekta zadošča zgolj izvedba prvotno dogovorjenih del. Pogosto se med gradnjo izkaže, da je treba določena dela izvesti, čeprav prvotno niso bila predvidena (naročena). Razlog za to je lahko v pomanjkljivo pripravljeni projektni dokumentaciji, lahko pa je posledica spremembe naročnikovih želja oziroma potreb tekom gradnje. Običajno gre v takšnih primerih za dela, ki imajo naravo dodatnih del.

Dodatna dela so tista dela, ki niso bila dogovorjena in niso nujna za izpolnitev pogodbe, naročnik pa zahteva, da se izvedejo, kakor tudi dela, ki jih je zaradi spremembe projektne dokumentacije treba izvesti dodatno. Ker dodatna dela niso pogodbena dela, gre pri dogovoru o njihovi izvedbi pravzaprav za novo pogodbo, ki se v praksi najpogosteje protokolira kot dodatek (aneks) k osnovni pogodbi.

Za pogodbo o dodatnih del zato velja enaka obličnostna zahteva kot za osnovno gradbeno pogodbo – obe morata biti sklenjeni v pisni obliki. Vendar pa je v obeh primerih pisna oblika predpisana zgolj za namene dokazovanja in ne kot pogoj za veljavnost, kar pomeni, da so veljavni in zavezujoči tudi ustni (neoblični) dogovori o dodatnih delih (razen, če je v osnovni pogodbi izrecno določeno, da je pisna oblika pogoj za veljavnost dogovora o dodatnih delih – tedaj neobličen dogovor o dodatnih delih ni veljaven), le težje jih bo dokazati.

Ker se dodatna dela pogosto naročajo neposredno na gradbišču, večkrat pa jih je treba izvesti takoj (njihova izvedba je npr. mogoča le v določeni fazi, v kateri je gradnja) in dogajanje na gradbišču ne more čakati na izvedbo postopka pisne sklenitve dogovora, se ta dela v praksi večkrat naročajo ustno. To pa povzroči, da se nezanemarljiv delež gradbenih sporov nanaša prav na dodatna dela. Spor običajno nastane, ker se stranki ustno dogovorita, da naj se ta dela izvedejo, vendar pa izostane izrecna izvaja, da dela niso vključena v pogodbeno ceno – to povzroči, da naročnik šteje, da mu teh del ne bo treba dodatno plačati, izvajalec pa se zanese, da jih bo lahko dodatno zaračunal, ker so mu bila (posebej) naročena.

Pogodbeni stranki se morata zavedati, da so ustni dogovori o dodatnih delih enako zavezujoči kot pisni (razen, če je bila pisna oblika dogovorjena kot pogoj za njihovo veljavnost). Če se naročnik upira plačilu ustno naročenih dodatnih del in izvajalec s katerimkoli dokazom sodišče uspe prepričati, da je bila izvedba teh del dogovorjena, bo ta dela naročnik na koncu vseeno moral poravnati, čeprav so bila naročena ustno. Vendar pa bi se bilo takšnim sporom najverjetneje mogoče v veliki meri izogniti, če bi izvajalec (strokovnjak) med (ustnim) dogovarjanjem o izvedbi dodatnih del naročniku (laiku) zgolj omenil, da ne gre za pogodbena dela in da ta dela niso vključena v pogodbeno ceno. To bi preprečilo naročnikovo naknadno presenečenje nad visokim računom, kar je največkrat povod za spor o plačilu dodatnih del. Izvajalci, ki se želijo izogniti sporom, naj zato pri dogovarjanju o dodatnih delih – četudi to poteka neoblično – naročnikom jasno sporočijo, da gre za dodatna dela in da bodo zanje zahtevali dodatno plačilo.

S 1.1.2023 so se začele uporabljati določbe, ki so bile spremenjene s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o objavah pogodb s področja javnega naročanja, koncesij in javno-zasebnih partnerstev (v nadaljevanju: pravilnik), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 53/2022 z dne 15.4.2022. Zavezanci za javno naročanje ste tako v skladu z novim osmim in devetim odstavkom 3. člena pravilnika od 1.1.2023 dalje dolžni mesečno poročati o izvršenih plačilih za pogodbe s področja javnega naročanja, sklenjene od dne 1.1.2023 dalje, preko spletnega portala UJP JN Plačila, ki ga upravlja Uprava RS za javna plačila (v nadaljevanju: UJP). UJP podatke o izvršenih plačilih posreduje ministrstvu, pristojnemu za javna naročila (tj. Ministrstvo za javno upravo), ki jih javno objavi na portalu javnih naročil. Do 18. v mesecu za predpretekli mesec morate torej sporočiti naslednje podatke:

• identifikacijske podatke o prejemniku plačila (naziv, davčna številka in naslov – ulica, hišna številka, poštna številka in kraj),
• znesek izvršenega plačila in
• datum izvršenega plačila v dobro transakcijskega računa prejemnika plačila.

Podatke o izvršenih plačilih pa ni potrebno posredovati, če v posameznem mesecu ni bilo izvršenih plačil. Povezava do spletnega portala UJP JN Plačila, kjer so na voljo tudi navodila za uporabo: https://jnplacila.ujp.gov.si/#/