Akt o neto ničelni industriji: zakaj sončna elektrarna na strehi vrtca odloči o razpisni dokumentaciji?

Sončna elektrarna na strehi vrtca je morda vsega skupaj vredna 3 % pogodbene vrednosti obnove ali izvedbe vrtca, pa vseeno odloči, kakšna bo razpisna dokumentacija.

Evropska komisija je julija objavila smernice za 25. člen Akta o neto ničelni industriji. Za javna naročila, ki vključujejo sončne panele, vetrne turbine, toplotne črpalke ali baterije, cena ni več edino, kar šteje, ampak morate preverjati tudi, kako je izdelek narejen in od kod prihaja. EU namreč želi do leta 2030 doma proizvesti vsaj 40 % tehnologij, ki jih potrebujemo, javni denar pa je vzvod, ki ji bo pomagal to uresničiti.

Kdaj se Akt uporablja?

Pri vprašanju, kdaj se Akt uporablja, si velja zapomniti, da šteje zgolj končni izdelek. Če torej kupujete industrijske baterije, ga morate upoštevati, če pa naročate električne avtobuse, ki baterije vsebujejo, pa ne.

Pri sklopih se presoja vsak sklop posebej. Če bi denimo imeli dva ločena sklopa, enega za dobavo panelov, drugega pa za montažo, se za dobavo uporablja Akt, za montažo pa ne. Vendar pa je delitev na sklope zato, da bi se pravilom izognili, nedopustna (to bo še veselo, ko bomo presojali, kdaj je prišlo do takšnega primera).

Kaj vse to pomeni za naročnike?

Akt se nanaša na tri sklope zahtev.

1. Okoljska trajnost
Zaenkrat obstaja en sam izvedbeni akt, in sicer o recikliranju lopatic vetrnih turbin, ki velja od 30. junija 2026. Za vse ostalo Akt trenutno ne prinaša konkretnih obveznosti.

2. Dodatne zahteve v razpisni dokumentaciji
Pri javnih naročilih gradenj je treba v razpisno dokumentacijo nujno vključiti eno od treh zahtev:

• socialni ali zaposlitveni pogoj,
• kibernetsko varnost ali
• pogodbeno zavezo za pravočasno dobavo.

Zadnja je v praksi najlažja.

Primer iz smernic

Montaža fotovoltaičnih modulov v štirih mesecih, pogodbena kazen X evrov na dan zamude, po osmih dneh zamude se kazen poviša.

3. Odpornost
Če je EU pri neki tehnologiji močno odvisna od ene države zunaj Unije, kar ugotavlja EU za vsak produkt posebej, sme največ polovica vrednosti priti od tam. Pri sončnem fotovoltaičnem sistemu na primer celice predstavljajo 20,4 %, moduli 26,6 %, razsmerniki 20,4 % …

Kaj vse to pomeni za ponudnike?

Akt od ponudnikov zahteva dokazovanje porekla, ki se ugotavlja po carinskih pravilih in se lahko dokazuje z računi, serijskimi številkami, potrdili o poreklu, tovornimi listi, kosovnicami in podobnim. Če porekla ponudnik ne dokaže, se domneva, da izdelek prihaja iz države z visoko odvisnostjo. Neobstoj dokumentacije torej ni nevtralen položaj.

Ob oddaji ponudbe zadošča zaveza, na primer lastna izjava. Dejansko skladnost naročnik preveri kasneje, sam določi, kdaj in s katerimi dokazili. Smernice mu svetujejo, naj upošteva, da ponudnik dobavitelja izbere šele v določeni fazi projekta in prej dokazil preprosto nima.

Če izbrani ponudnik skladnosti ne dokaže, plača dajatev v višini vsaj 10 % vrednosti neto ničelnih izdelkov v pogodbi. Dajatev se odmeri od celotne vrednosti izdelka, tudi če je neskladen le del. Če pa se ugotovi, da je cena panelov v ponudbi neobičajno nizka, se dajatev odmeri od tržne vrednosti, ne od pogodbene. Poceni postavka v ponudbi torej ne zmanjša izpostavljenosti.

Če ste naročnik

• Preverite načrt naročil za leto 2027 in označite tista, kjer se pojavi katera od tehnologij s seznama.
• Preverite aktualno sporočilo Komisije o odvisnostih, preden pripravite dokumentacijo.
• Vnaprej se odločite, kdaj boste preverjali skladnost, in to zapišite v pogodbo skupaj z dajatvijo.
• Pri gradnjah izberite eno dodatno zahtevo in jo vsebinsko povežite s tehnologijo, ne s celotnim projektom.

Če ste ponudnik

• Vprašajte dobavitelje za dokazila o poreklu preden oddate ponudbo, ne šele po podpisu pogodbe.
• Preračunajte deleže po Prilogi I in poglejte, ali s trenutno nabavno verigo sploh pridete pod 50 %.
• Pri kalkulaciji upoštevajte tveganje 10 % dajatve od celotne vrednosti tehnologije.