Formalno zavrnjeno, dejansko uspešno: kdo plača revizijske stroške?

Ko naročnik popravi razpisno dokumentacijo, zahtevku pa formalno ne ugodi

V postopkih pravnega varstva ni redko, da se spor o zakonitosti razpisne dokumentacije konča še preden o njem vsebinsko odloči Državna revizijska komisija. Če naročnik po vloženem zahtevku za revizijo zoper razpisno dokumentacijo ugotovi, da so vlagateljevi očitki utemeljeni, je procesno pravilno, da o zahtevku za revizijo odloči z izdajo odločitve, s katero zahtevku za revizijo ugodi in vlagatelju prizna pripadajoče stroške pravnega varstva.

V praksi pa se dogaja tudi drugače. Naročnik včasih o zahtevku za revizijo ne odloči tako, da bi izdal formalno odločitev, temveč zgolj spremeni ali odpravi sporne določbe razpisne dokumentacije, bodisi z objavo odgovorov na PJN, bodisi z objavo spremenjene razpisne dokumentacije, ki vsebinsko sledi revizijskim očitkom. S takšnim ravnanjem se šteje, da je naročnik zahtevku za revizijo de facto oziroma konkludentno ugodil. Vendar pa se situacija lahko zaplete, kadar naročnik nato o zahtevku za revizijo še formalno odloči in ga kljub predhodni konkludentni ugoditvi v celoti zavrne.

Takrat se odpre vprašanje (ne)skladnosti tovrstne odločitve z dejanskim potekom postopka in kdo mora nositi stroške pravnega varstva.

Procesna dilema vlagatelja

Prav s tem vprašanjem se je DKOM ukvarjala v zadevi št. 018-037/2026, v kateri je naročnik po vložitvi zahtevka za revizijo zoper razpisno dokumentacijo revizijskemu zahtevku konkludentno delno, s spremembo razpisne dokumentacije, ugodil, nato pa zahtevek za revizijo formalno vseeno zavrnil v celoti. Vlagatelj je bil zato postavljen pred procesno dilemo, kaj storiti, da pride do povračila stroškov. V delu, v katerem naročnik očitkom ni sledil, je zahteval nadaljevanje revizijskega postopka; v delu, v katerem je naročnik očitkom dejansko sledil in revizijskemu zahtevku de facto ugodil, nato pa ga formalno v celoti zavrnil, pa je iz previdnosti vložil še pritožbo zoper odločitev o stroških, v kateri je zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva v sorazmernem delu, ki je ustrezal njegovemu dejanskemu uspehu v postopku.

Procesna dilema vlagatelja je bila razumljiva. Če je naročnik določenim očitkom že sledil in razpisno dokumentacijo v tem delu spremenil, vlagatelj v tem delu ni imel več pravnega interesa za nadaljevanje revizijskega postopka. Spor je namreč v tem obsegu vsebinsko odpadel. Po drugi strani pa je ostalo odprto vprašanje stroškov, saj je vlagatelj prav z vložitvijo zahtevka za revizijo v tem delu dosegel spremembo razpisne dokumentacije, naročnik pa mu kljub temu stroškov ni priznal.

Procesna zagata je torej nastala prav zaradi razcepa med formalnim in dejanskim potekom postopka. Obravnavani položaj sicer ni povsem enak tistemu, ko naročnik, denimo, zahtevku za revizijo v celoti ugodi, zavrne pa le zahtevo za povrnitev stroškov, zaradi česar se revizijski postopek pred DKOM sploh ne začne. Vendar pa je bil v konkretnem primeru del postopka, ki se je nanašal na očitke, katerim je naročnik z naknadno spremembo razpisne dokumentacije vsebinsko sledil, dejansko že izčrpan. V tem delu ni bilo več odprtega vsebinskega spora in tudi ne pravnega interesa za nadaljevanje revizijskega postopka. Revizijski postopek se je zato nadaljeval le še glede preostalih očitkov, ki jim naročnik ni ugodil. Vlagatelj se je posledično znašel v negotovem položaju, ali bo DKOM v okviru revizijskega postopka, ki se je nadaljeval le še glede drugega dela zahtevka, odločala tudi o stroških tistega dela, v katerem je bil zahtevek že de facto uspešen, ali pa mora pravico do teh stroškov zavarovati s samostojno pritožbo zoper stroškovni del naročnikove odločitve.

V takšnem položaju se je vlagatelju upravičeno zastavila procesna dilema. Če bi zahteval nadaljevanje postopka tudi glede očitkov, ki jim je naročnik že sledil in je sporne določbe razpisne dokumentacije v tem delu že spremenil, bi se lahko odprlo vprašanje, ali za takšno nadaljevanje sploh še izkazuje pravni interes. Če pa nadaljevanja postopka v tem delu ne bi zahteval in hkrati ne bi vložil pritožbe zoper stroškovni del naročnikove odločitve, bi obstajalo tveganje, da o stroških, ki se nanašajo na del zahtevka, s katerim je bil dejansko uspešen, sploh ne bi bilo odločeno. Dodatno se je vprašanje zaostrilo zato, ker je vlagatelj preostali del zahtevka za revizijo, torej tisti del, v katerem naročnik njegovim očitkom ni sledil in pri nadaljevanju katerega je vlagatelj sprva vztrajal, kasneje umaknil.