GLAVNE OBRAVNAVE V UPRAVNIH SPORIH PRED UPRAVNIM SODIŠČEM RS

Matic Kuhar (Odvetniška družba Potočnik in partnerke) se v spodnjem prispevku sprašuje, ali bo odslej več glavnih obravnav v upravnih sporih pred Upravnim sodiščem RS.

V pravdnih in kazenskih postopkih tako na normativni (zakonski) kot tudi praktični ravni osrednje procesno dejanje sodnega postopka praviloma predstavlja izvedba glavne obravnave. Za upravne spore pred Upravnim sodiščem RS je to dolgo veljalo le na papirju. Prvi odstavek 51. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) določa, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi, vendar v praksi upravna sodišča obravnav niso izvajala, opustitev njihove izvedbe pa v sodbah pogosto niti niso obrazložila.

Da je Upravno sodišče RS izjeme od pravila o izvedbi glavne obravnave razlagalo preširoko, uporabljala pa prepogosto, se je že večkrat izkazalo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (zadeva Mirovni inštitut proti Sloveniji). To stališče se je potrdilo tudi v novejši zadevi Cimperšek proti Sloveniji. Razlogovanju Evropskega sodišča za človekove pravice sta v nedavnih odločitvah sledili tudi najvišji slovenski sodišči – Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-360/16-22 z dne 18.06.2020, Vrhovno sodišče RS pa v sklepu opr. št. X Ips 22/2020 z dne 26.08.2020 (povezava do sklepa v komentarju).

Obe sodišči sta pravico do glavne obravnave opredelili kot samostojno človekovo pravico (22. člen Ustave RS – enako varstvo pravic). Glavna obravnava tako ni več le sredstvo za izvedbo dokazov, temveč procesno dejanje, ki strankama omogoči, da se srečata v procesno enakopravnem razmerju. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Pričakovati gre, da bodo ti razlogi deležni stroge presoje pred instančnimi sodišči.