Naročniki po ZJN-3

Pojem naročnika ureja 9. člen ZJN-3. Naročniki niso le organi Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, temveč tudi osebe javnega prava ter subjekti, ki opravljajo eno od dejavnosti na infrastrukturnem področju. Status naročnika imajo tudi združenja teh subjektov (drugi odstavek 9. člena ZJN-3).

Prvi odstavek 9. člena ZJN-3 razlikuje pet kategorij naročnikov:

• organi Republike Slovenije (točka a),
• organi samoupravnih lokalnih skupnosti (točka b),
• druge osebe javnega prava (točka c),
• javna podjetja, ki opravljajo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju (točka č),
• subjekti, ki niso opredeljeni v točkah a do č in opravljajo eno ali več dejavnosti na infrastrukturnem področju, če jim je za to dejavnost pristojni organ podelil posebne ali izključne pravice (točka d).

Kategorija ni le klasifikacijsko vprašanje: od nje je odvisno, katera pravila ZJN-3 naročnik uporabi in katere mejne vrednosti zanj veljajo.

Da. ZJN-3 jih, drugače kot ZJN-2, med naročniki ne našteva posebej, vendar jih obravnava kot osebe javnega prava, torej kot naročnike po točki c prvega odstavka 9. člena ZJN-3 (četrti odstavek 9. člena ZJN-3).

Pri organih Republike Slovenije in organih samoupravnih lokalnih skupnosti razvrstitev praviloma ni sporna. Dileme nastajajo pri razvrstitvi med osebe javnega prava po točki c in, kadar subjekt opravlja dejavnost na infrastrukturnem področju, pri razmejitvi med točkama č in d.

Presoja poteka v dveh korakih. Najprej se ugotovi status subjekta po merilih iz tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 (oseba javnega prava) oziroma po merilih prevladujočega vpliva (javno podjetje). Nato se ugotovi dejavnost: če subjekt opravlja eno ali več dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3 in naroča za opravljanje te dejavnosti, uporabi pravila za infrastrukturno področje, sicer pravila za splošno področje (drugi odstavek 12. člena ZJN-3).

Oseba javnega prava je oseba, ki ima vse naslednje značilnosti (tretji odstavek 9. člena ZJN-3):

• ustanovljena je s posebnim namenom, da zadovoljuje potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave,
• je pravna oseba in
• jo več kot v 50 odstotkih financirajo državni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali je pod njihovim upravljavskim nadzorom ali ima upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo ti organi ali osebe.

Pogoje mora subjekt izpolnjevati kumulativno, pri tretjem pogoju pa zadošča izpolnitev le ene od navedenih možnosti, na primer zgolj večinsko financiranje. Najpogosteje subjekt ne bo oseba javnega prava, ker ni izpolnjen prvi pogoj.

Ne. Subjekt se šteje za osebo javnega prava, če je bil ustanovljen s posebnim namenom zagotavljati dejavnost v splošnem interesu, četudi ob tem izvaja tudi tržne dejavnosti in je delež dejavnosti v splošnem interesu majhen (sodba Sodišča EU v zadevi Aigner, C-393/06). Pravila javnega naročanja veljajo za vsa naročila takega subjekta, tudi če je mogoče dejavnosti v splošnem interesu in dejavnosti v pogojih konkurence računovodsko popolnoma ločiti.

Zadovoljevanje potreb splošnega interesa tudi ni nujno izraženo že ob ustanovitvi. Če se med izvajanjem dejavnosti izkaže, da subjekt te potrebe dejansko zadovoljuje, to kaže, da ga je treba šteti za osebo javnega prava (sodba Sodišča EU v zadevi Taitotalo).

Upravljavski nadzor se izkazuje prek vpliva na odločitve vodstva in je enakovreden dejstvu, da naročnik imenuje pretežni del članov organov upravljanja ali nadzora. ZJN-3 obe možnosti določa alternativno, zato je treba v vsakem primeru skrbno presoditi, kakšen je dejanski upravljavski nadzor v praksi; ta je težje ugotovljiv kot pravica do imenovanja članov organov.

Upoštevati je treba vsa sredstva, ki jih naročnik nameni odvisni pravni osebi, vključno s sredstvi za izvajanje komercialne dejavnosti (sodba Sodišča EU v zadevi University of Cambridge, C-380/98). Financiranje tudi ni nujno neposredno; upošteva se tudi posredno financiranje.

Podjetje je javno podjetje, kadar ima naročnik nad njim neposredno ali posredno prevladujoč vpliv zaradi lastništva, finančne udeležbe ali pravil, ki urejajo njegovo poslovanje. Prevladujoč vpliv se domneva, če ima naročnik s splošnega področja neposredno ali posredno v lasti večino vpisanega kapitala podjetja, neposredno ali posredno nadzira večino glasov, povezanih z delnicami, ali lahko neposredno ali posredno imenuje več kot polovico članov upravnega, vodstvenega ali nadzornega organa.

Naštete domneve niso izčrpne. Prevladujoč vpliv je mogoč tudi na drugih podlagah, na primer kadar je izbira pogodbenih strank mogoča le s soglasjem predsednika uprave, ki ga posredno obvladuje naročnik (sklep Državne revizijske komisije 018-058/2016-14 z dne 25. maja 2016).

Naročnik, ki je na infrastrukturno področje uvrščen zaradi opravljanja ene od dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3, mora pravila za infrastrukturno področje spoštovati pri vseh javnih naročilih, ne glede na njihov predmet. Naročnik, ki na to področje sodi na primer zaradi dobave električne energije, uporabi ta pravila tudi, kadar naroča storitev čiščenja.

Pravila za infrastrukturno področje uporabi, kadar naroča blago, storitve ali gradnje za opravljanje ene ali več dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3, v drugih primerih pa pravila za splošno področje. V nobenem primeru ni prost obveznosti po ZJN-3.

Drugače velja za naročnika, ki je naročnik le po točki č ali d: kadar ne naroča za opravljanje infrastrukturne dejavnosti, mu pravil ZJN-3 ni treba uporabiti. To pravilo pa ne velja, če tak subjekt hkrati izpolnjuje vse pogoje za osebo javnega prava po točki c.

Da. Seznam naročnikov je zgolj informativne narave, obveznost ravnanja po zakonu pa izvira iz zakona in ne iz seznama. Subjekt ima status naročnika od uveljavitve zakona, četudi na seznam še ni bil uvrščen (sodba Višjega sodišča v Ljubljani PRp 173/2018 z dne 30. avgusta 2018).

Pri ministrstvu, pristojnem za javna naročila, lahko poda predlog za ugotovitev statusa naročnika. Dokler pristojni organ o predlogu ne odloči, subjekt ni odvezan uporabe ZJN-3. Šele pravnomočna odločba, da subjekt ni naročnik po ZJN-3, ga razbremeni obveznosti spoštovanja zakona pri naročanju.

Prostovoljno gasilsko društvo je naročnik po točki c prvega odstavka 9. člena ZJN-3, če iz akta o ustanovitvi, aktov samoupravne lokalne skupnosti, sklenjenih pogodb in bilančnih podatkov izhaja, da opravlja dejavnost v splošnem interesu in je pretežno financirano iz sredstev oseb javnega prava.