Brez večjih težav bi dosegli splošno soglasje glede dejstva, da trenutno geopolitično dogajanje predstavlja ekstremne okoliščine, ki presegajo okvire običajnega in pričakovanega tveganja. Težave pa nastopijo v trenutku, ko se razprava prevesi v subjektivno in pogosto pristransko ocenjevanje obsega dejanskih posledic, ki jih je zaradi teh dogodkov utrpela druga pogodbena stranka. Paradoksalno je, da v slovenskem prostoru brez zadržkov priznavamo neizogiben vpliv globalnih pretresov na svetovno gospodarstvo, ko pa je treba te iste učinke aplicirati na konkretna pogodbena razmerja, hitro naletimo na številne argumente, s katerimi se poskuša odgovornost v celoti prevaliti na drugo pogodbeno stran. Kar naenkrat se pojavijo trditve o tem, kako bi izvajalec ali dobavitelj vse te okoliščine moral in mogel predvideti, se jim z večjo mero skrbnosti izogniti ali pa zgolj z boljšo organizacijo dela nevtralizirati nastalo škodo. Zato po mojem mnenju vprašanje utemeljenosti zahtevkov izvajalcev in dobaviteljev do povišanja cen v gospodarskih pogodbah zaradi ekstremnih geopolitičnih dogodkov sodi med tista (pravna) vprašanja, ki ne bi smela biti prepuščena subjektivni presoji vsakega posameznega naročnika, temveč bi jih bilo treba urejati sistemsko, z jasnimi panožnimi smernicami ali enotnimi pravnimi standardi, ki bi v negotovih razmerah zagotavljali večjo pravno varnost.

Abrahamsonov princip prenosa tveganj

Analiza vplivov vojne v Iranu kaže na širok spekter prizadetih panog, pri čemer se učinki prelivajo skozi različne kanale, od neposrednih stroškovnih šokov, do kompleksnih logističnih in garancijskih (ali zavarovalniških) mehanizmov. Pri vprašanju, katera pogodbena stranka bi morala nositi ta tveganja, pride v poštev abrahamsonov princip, po katerem naj tveganje nosi tista stranka, ki a) ima nadzor nad nastankom tveganja (ga lahko prepreči); b) lahko najbolje obvladuje posledice tveganja (ga lahko ublaži); c) lahko tveganje zavaruje ali ga prenese naprej po najnižji ceni oziroma d) ima največji ekonomski interes, da se tveganje ne uresniči. Če torej sledimo Abrahamsonovemu principu, je jasno, da tveganja ekstremnih geopolitičnih dogodkov ne more nositi izvajalec, saj nima nobene možnosti vpliva na te dogodke ali njihove ekonomske posledice. V takšnih primerih tveganje postane nevtralno ali pa preide na naročnika, saj je on tisti, ki si želi končni projekt in mora zanj plačati njegovo realno tržno vrednost v trenutnih razmerah.

Razmejitev med valorizacijo in izrednimi stroškovnimi šoki

V slovenski pravni in poslovni praksi pogosto prihaja do napačnega enačenja splošne inflacije z izrednimi podražitvami določenih specifičnih elementov v posameznih panogah. Naročniki se nemalokrat sklicujejo na dogovorjene valorizacijske klavzule (npr. vezavo na indeks GZS ZGIGM ali indeks cen življenjskih potrebščin), da te že vključujejo vsa tržna nihanja, vendar pa je takšno sklepanje pravno in ekonomsko pomanjkljivo.

Namen valorizacijskih klavzul je ohranjanje realne vrednosti denarne obveznosti skozi čas oziroma zaščita pred splošnim upadom kupne moči denarja (inflacija). Te klavzule so zasnovane za delovanje v normalnih, predvidljivih gospodarskih razmerah, kjer cene rastejo postopoma. Vojna v Iranu pa ni povzročila inflacije v klasičnem smislu, temveč specifičen stroškovni šok, ki je cene ključnih surovin (energentov, bitumna, jekla) dvignil daleč nad splošno stopnjo rasti cen življenjskih potrebščin oziroma nad rastjo, ki bi jo povzročilo poviševanje realne vrednosti denarja v času.

Civilnopravna razmerja praviloma temeljijo na načelu načelo monetarnega nominalizma, ki ga določa 371. člen Obligacijskega zakonika (OZ). To načelo narekuje, da je dolžnik dolžan plačati toliko denarnih enot, na kolikor se glasi obveznost. Brez monetarnega nominalizma bi bila vsaka pogodba nenehno podvržena preračunavanju, koliko je treba za neko storitev ali blago plačati, kar bi ohromilo gospodarski promet. Monetarni nominalizem s seboj prinaša tveganje običajne inflacije. Stranki ob sklenitvi pogodbe zavestno (ali molče) sprejemata dejstvo, da se vrednost denarja sčasoma nekoliko zniža. To tveganje se obvladuje z vnaprej dogovorjeno valorizacijo. Če se stranki zanjo ne odločita, velja, da je upnik tveganje inflacije prevzel nase (pravilo fiksnosti cen).

Protiutež monetarnega nominalizma pa je institut spremenjenih okoliščin (rebus sic stantibus) iz 112. člena OZ. Medtem ko nominalizem varuje nespremenljivost števila denarnih enot, institut spremenjenih okoliščin poseže v pogodbo takrat, ko postane izpolnitev za eno stranko pretirano otežena ali ko bi zaradi nepredvidenega dogodka prišlo do nepravične porazdelitve tveganj. Vojna v Iranu ne predstavlja zgolj padca vrednosti evra (inflacije), temveč drastičen zunanji poseg v ekvivalentnost dajatev. Spremenjene okoliščine zato ščitijo izvajalca pred dogodki, ki so izven meje vsakršne razumne predvidljivosti. Ko stroški izpolnitve zaradi geopolitičnega šoka postanejo tako visoki, da bi izpolnitev za dolžnika pomenila ekonomsko nevzdržnost, nominalizem popusti pred načelom vestnosti in poštenja.

Ko pogodbeno izbrani indeks ni ustrezen

V ekonomski teoriji in statistiki obstaja pojav, ki mu pravimo korelacija indeksov, vendar ta velja le v obdobjih običajne (mirne) monetarne inflacije. Kadar je inflacija posledica monetarnih dejavnikov (npr. povečanje količine denarja v obtoku, splošne rasti plač), se različni indeksi v državi običajno gibljejo v isti smeri in s podobno dinamiko. Logika za to je v tem, da rast plač in splošnih življenjskih stroškov postopoma zvišuje stroške vseh podjetij, ki vsi po malem dvigujejo cene, da pokrijejo višje stroške dela in splošnih storitev.

Ko pa nastopi zunanji šok, kot je vojna, se korelacija med indeksi spremeni in nastopi asimetrična podražitev. Splošni indeks cen življenjskih potrebščin (SURS) vojne ne zazna takoj, saj je sestavljen iz košarice dobrin, ki so pogosto regulirane ali pa se odzivajo z velikim časovnim zamikom. Panožni indeksi (kot denimo LME, Platts, MEPS, EEX) pa so neposredno vezani na borzne cene in se na vojno odzovejo v nekaj urah. Zato se lahko zgodi, da splošna inflacija po SURS-u znaša le nekaj %, cena aluminija in bakra pa zaradi blokad poskoči za 50 % in več.

Uporaba indeksa cen življenjskih potrebščin (SURS) se zato za določene panoge, kot je gradbeništvo, v izrednih razmerah izkaže koz povsem neprimerna, enako, kakor je neprimerno pravilo o fiksnosti cen. Kadar dogovorjeni statistični kazalniki odpovejo, se mora presoja ekvivalentnosti dajatev nasloniti na relevantne panožne reference, kot so LME za barvne kovine, Platts za bitumenske derivate ali borzne kotacije energentov na EEX. Ti viri namreč neposredno in brez časovnega zamika odražajo realne stroškovne pritiske, ki so posledica vojne v Iranu, in tako omogočajo objektivno ugotavljanje obsega spremenjenih okoliščin.

Soglasna sprememba pogodbe kot izraz avtonomije volje

Slovenski pravni red temelji na načelu dispozitivnosti (2. člen OZ), ki pogodbenima strankama omogoča, da svoje razmerje kadar koli sporazumno uredita drugače. Če stranki ugotovita, da so se okoliščine od sklenitvi pogodbe do njene izvedbe drastično spremenile, je njuna pravica (in dolžnost), da pogodbeno vsebino prilagodita tej spremembi. Naročniki, ki bodo ugodili prošnji izvajalca za spremembo cene, ne bodo ravnali nezakonito, saj tako 112. člen OZ, kakor tudi tretja točka prvega odstavka 95. člena ZJN-3 dopuščata možnost prilagoditve pogodbenega razmerja, kadar pride no spremenjenih oziroma nepredvidenih okoliščin. Institut spremenjenih okoliščin (112. člen OZ) primarno predvideva razvezo pogodbe, vendar hkrati spodbuja njeno ohranitev. S tem, ko naročnik prizna del dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi vojne v Iranu, se izogne tveganju razveze pogodbe, zastoju pri projektu in dolgotrajnim, dragim sodnim postopkom. V tem kontekstu je sporazumna prilagoditev cene odraz skrbnosti dobrega gospodarstvenika, saj zagotavlja dokončanje projekta v razumnih okvirih.

Celo klavzule o fiksnosti cen ne predstavljajo absolutne ovire za povišanje. Ker gre pri vojni za zunanji in nepredvidljiv dogodek, naročnik s sprejemom povišanja zgolj sanira stanje, ki ga pogodbeno določilo o fiksnosti cen vnaprej ni predvidelo. Privolitev naročnika v povišanje cene je lahko pravno povsem varna in utemeljena odločitev, če je podprta z objektivnimi dokazi o dejanskem vplivu vojnih razmer na stroške izvedbe.

Kako dokazati utemeljenost zahtevka?

Kadar naročniki zavračajo pogajanja, se običajno opirajo na bojazen, da izvajalec s povišanjem zgolj popravlja svojo prvotno prenizko ceno ali pa na bojazen, da želi izvajalec v izrednih razmerah dodatno zaslužiti. Zato je pri podajanju zahtevkov za povišanje cene zaradi vojne v Iranu še posebej pomembno, da so izvajalci transparentni in da naročniku razkrijejo svojo prvotno kalkulacijo in jo primerjajo s trenutnimi dejanskimi stroški. Če izvajalec dokaže, da je bila njegova prvotna cena v času sklenitve pogodbe tržno ustrezna in dovolj skrbno pripravljena, naročniku odvzame argument o popravljanju slabe cene, hkrati pa lahko prikaže, da povišanje pričakuje le za tisti del stroškov, ki so neposredna posledica vojne v Iranu, ne pa za napake v prvotni ponudbi.

Rešitev za premostitev nezaupanja med naročnikom in izvajalcem se morda lahko nahaja v omejitvi zahtevka na ohranitev nominalne razlike v ceni (RVC). Če se izvajalec odpove ohranitvi svoje odstotne marže na povečan del stroškov in zahteva zgolj pokritje dejanske razlike v ceni surovin, s tem dokazuje, da ne zasleduje dodatnega dobička na račun izrednih dogodkov. Takšen pristop je v skladu z načelom ekvivalentnosti dajatev, saj naročniku zagotavlja izvedbo projekta po trenutnih tržnih cenah surovin, izvajalca pa varuje pred insolventnostjo, ne da bi mu omogočal neupravičeno obogatitev.

Priprava transparentnega zahtevka po mojih izkušnjah bistveno spremeni dinamiko pogajanj. Naročniku namreč ne daje le pravne podlage za povišanje cene, temveč mu nudi tudi strokovno utemeljitev, s katero lahko dokaže, da je ravnal kot dober gospodarstvenik, ki je preprečil propad projekta in zagotovil njegovo dokončanje v izrednih razmerah.